Devon Dyke

Danes sem na internetu zasledila tole objavo, ki poziva queer skupnost oz. posameznike k foto razkritju v reviji “Narobe”, ki je naslednica Legebitrinih “Oznanil”. Posledično zdaj premlevam razloge za in proti tovrstnemu razkrivanju; sicer sem tako ali tako as out as I could ever be in svoje usmerjenosti ne skrivam pred nikomer, ampak se kljub temu sprašujem, kakšne so lahko posledice tega. Tako pozitivne kot negativne. Bom s tem res kaj spremenila? Ali si bom samo povečala možnost, da me kdaj za kakim ovinkom kdo počaka in… Zaenkrat še nimam kakšne resnično negativne izkušnje zaradi svojega odkritega lifestyle-a (razen dveh manjših neprijetnosti v Mariboru, kjer je k najini mizi pristopil moški in nama sicer hotel “samo plačati pijačo”, ampak jaz tega res ne rabim in nočem, da se hodijo pijani samci naslajat nad nama, ko sva zunaj) in se načeloma ne bojim, da bi me kdo napadel samo zavoljo tega, ampak nikoli se ne ve, kakšne norce lahko srečaš na cesti. Če bi vsaj vedela, da bo to zares nečemu služilo… tako pa… Dilema, dilema.

My name is Devon and I’m a… coffee-holic…

Going back to the beginnings of my addiction… V bistvu da pred kakšnim letom sploh nisem pila kave, ker kljub temu, da mi je bil blazno všeč vonj, nikoli nisem razumela, kako je lahko okus tako blazno zgrešen. Dokler nisem v določenem trenutku prišla do točke v življenju, ko je bil moj vsakdan tako blazno naporen (2 službi, faks, ipd.), da sem bila “on the move” od jutra do jutra in posledično nesposobna normalnega funkcioniranja brez pomoči kakšnih poživil. Najprej sem zaradi prijetnejšega okusa (ja, meni je ta okus dejansko blazno všeč!) pila RedBull, kar se je izkazalo za precej drag hec za nekoga, ki dela dve službi, da bi zaslužil za stanovanje in šolnino. Torej sem bila prisiljena presedlat na manj okusno, ampak bistveno cenejšo - kavo. Začelo se je z Barcaffe-jem v menzi Ministrstva za gospodarstvo, kjer imajo daleč najcenejšo kavo v Ljubljani; v enem tednu sem prišla od 0 kav na dan na 5-6 kav na dan, kar je v mojem telesu povzročilo pravo revolucijo - vrtoglavica, slabost in ostali simptomi zje*anega pritiska, ki ga lahko povzroči kofein nevajenemu telesu. Ampak sem preživela. Ko sem čez nekaj mesecev zamenjala službo in dobila svoj lastni Lavazza kava avtomat, so se mi odprla nebesa. Moja obsesija s kavo je evolvirala v pravo manijo, ki me je na koncu, ko so mi dotično kavo zaradi tehničnih težav z dobaviteljem, ukinili, spravila v pravo mini depresijo. Sicer sem se nekako zvlekla iz nje in potrebo po kavi začasno reševala s pravimi čaji, ampak danes… Danes sem si tako zelo zaželela kave, da sem šla nazaj v prej omenjeno menzo in zahtevala, da mi kavo z mlekom in smetano servirajo kar v skodelico, ki sem jo prinesla s sabo. And they did… In zdaj se počutim skoraj post-orgazmično; it’s been too long. Bom morala najti neko trajnejšo rešitev za tale moj kavoholični problem.

Second chances don’t come easy in life. Things broken can’t always be mended. I am the luckies person alive.

Danes me je Irena s svojim prispevkom o Britney in njenih pokrivalih spomnila na mojo lastno epizodo z izredno kratkimi oz. praktično neobstoječimi lasmi, zato sem se odločila, da jo delim z vami (tudi če vas ne zanima).

Na začetku lanskega poletja sem imela eno tako blazno simpatično, nesimetrično (po fotrovo “zafušano”) frizuro, ki je ljudje sploh niso mogli prehvalit in ki me je stala precej denarja (Mič Styling, pa to), ampak mene je kljub temu lepega dne prešinilo, da bi rada poskusila nekaj novega. Zato sem pač naredila tisto najbolj logično stvar; vzela “mašinco” v roke in pobrila svojo lepo glavico na 9mm. Na tem mestu se zahvaljujem svoji dragi materi, da mi je v otroštvu kljub mnogim padcem na glavo, preprečila kakšno trajno deformacijo oblike lobanje. Kljub temu, da odločitve nisem nikoli obžalovala, sem se post festum odločila, da je bilo enkrat dovolj in da tega ne bom ponovila (vsaj ne v bližnji prihodnosti), kar je nadvse razveselilo predvsem mojo prej omenjeno mater. Kljub temu me je določen dogodek v začetku oktobra ponovno postavil pred ogledalo, z mašinco v roki; tokrat smo šli do konca - 3mm. Rezultat je bil sledeč (malo slabša slika, slikano z mojim takratnim GSMom - Sony Ericssonom K300i):

Občutek je bil skrajnje osvobajajoč in mogoče bi pri tej “frizuri” oz. pomanjkanju le-te vztrajala kar nekaj časa, če me nebi moja mlajša sestrica, ki ima letos valeto prosila, če si lahko prosim pustim lase zrasti, kolikor se bo dalo do valete, ker bi rada, da na valeto pridem karseda “normalna”. Tako sem ji pač obljubila, da ne bom izvajala nobenih posegov več na svoji glavi dokler ne bo valeta mimo, potem sem pa spet free to do as I please. Ampak najbrž bom, glede na to, da je najhuje že za mano (tista “2 months after” faza, recimo), kar pustila laske, da rastejo dalje. Trenutno stanje (po pol leta brez kakršnihkoli posegov) je:

Kaj se je zgodilo z Avril Lavigne?! Kje je tista uporniška bejba, ki skejta, igra kitaro (in jo po potrebi razbije - ob čemer se meni seveda trga srce), brez mejkapa, brez pretvarjanja, brez potrebe po ugajanju… To, kar vidimo v njenem zadnjem videu je sicer res lahko zgolj parodija, bolj kot sam izgled me moti komad sam; it’s so… pop. It’s so… juvenile. Adijo pamet. Avril, get off those drugs, fire your manager and go back to being yourself.

Krik in potem odmev, ki sledi
neznosnemu hrupu polomljenih kril,
porazi, zanikani z vsakim zamahom,
v boju, ki traja dokler ne omagam,
ki trga telo mi in lomi kosti,
dokler mi v žilah ne zmrzne vsa kri.

Krik in potem odmev, ki bledi
z vsakim trenutkom te zadnje noči,
samota se bliža z grozečo obljubo,
v spremstvu strahu, ki oznanja pogubo,
bo to moj konec ali konec sveta,
ki ni več moj, ki lahko se konča?

Krik in potem odmev, ki ga ni,
ki ga ne slišiš, ker sploh ne zveni,
poskušam leteti, čeprav kar brez kril,
želim si verjeti, pa nimam moči,
s krikom poženem se v brezno, a vem,
da tokrat ne reši me niti odmev.

Kaj vse se človeku ne zgodi; ravnokar me je klicala soigralka iz kluba, da naročajo drese in da naj ji povem svojo konfekcijsko številko. Kot prvo; kaj je to konfekcijska številka in zakaj bi jo morala vedeti na pamet? Greš v trgovino, daš nase, se pogledaš v ogledalo in vidiš, če ti je prav. Glede na to, da ima itak vsak proizvajalec oblačil svoj sistem označevanja velikosti, je praktično nemogoče (in blazno nesmiselno, če mene vprašate), da bi si zapomnila vse možne konfekcijske številke, ki pašejo na mojo rit. Torej, ko sva ugotovili, da na pamet ne bo šlo, mi je predlagala, da si pač izmerim obseg prsi, pasu in bokov in bo ona ta podatek poiskala v neki tabeli in sama pogruntala mojo konfekcijsko številko (očitno se je pripravila na meni podobne imbecile). Ker sem trenutno v službi in nimam pri roki šiviljskega metra, sem se kot se za pravo lezbo spodobi, znašla in vzela kar zidarski meter (ki pa je čisto po naključju ležal na moji mizi, čeprav nima tam kaj početi). Ugotovila sem, da so moje mere jako čudne; 90 čez prsi, 80 čez pas in 95 čez boke. Kar je pri tem čudnega je, da (če me moj luknjasti spomin ne vara) naj bi bile idealne mere 90-60-90. In zdaj se sprašujem, kako zaboga bi zgledalo, če bi me bilo v pasu za 20 cm manj - po mojem bi se prelomila na pol. I take that back; DEFINITIVNO bi se prelomila na pol. Tako se na tem mestu zahvaljujem bogu za mojo nepopolnost - se vsaj ne rabim bati, da bi se prevrnila, ko vstanem.

Danes zjutraj sem se (kot vsako jutro) znašla pred težko dilemo, kaj naj oblečem. Pa da ne bo kdo mislil, da sem tako zelo pedantna pri oblačenju, razlogi za to so precej bolj praktične narave; že tako ne posedujem nevemkakšnih skladovnic oblačil - moj moto je, da imam raje manj, pa to kvalitetnejše oz. dražje, poleg tega se mi zaradi pomanjkanja časa za pranje perila omara slej ko prej sprazni (in koš za perilo napolni). In ko tako stojim sredi sobe, se držim za glavo in gruntam, kaj za boga naj vržem nase (ker mi ni vseeno, kako zgledam - ne glede na to, kaj si o tem mislijo naključni mimostoječi na ulici, ko me vidijo), mi na pomoč priskoči T. in pokaže na belo majčko z oranžnimi in vojaško zelenimi črtami. Upoštevam njen nasvet, za zraven izberem pulover v isti barvi kot so zelene črte na majici, se oborožim z vsemi obveznimi dodatki (pas, ura, verižica, prstan, ipd.) in grem od doma. Vse lepo in prav, dokler se v pisarni ne slečem, ker mi je vroče in ugotovim, da mi je majica občutno prekratka, zahvaljujoč temu, da sem se v zadnjem času malo poredila. Nekaj ur sem se pretvarjala, da me ne moti, da kažem trebuh (ki res ni take sorte za okrog kazat!), nakar sem se enostavno odločila, da tega ne morem prenašati in odkorakala do Name, v 3. nadstropje, si izbrala (dovolj dolgo) majico, jo pošteno preplačala (27 EUR za majico s kratkimi rokavi je zame too much) in oblekla.

Zdaj mi sicer pas ne paše k majici (moder pas in črna majica), imam pa vsaj trebuh spet na varnem, pa povrnila sem si duševni mir. To je pa tudi nekaj vredno. Vsaj 27 EUR, očitno.

…in my life. Sicer nisem jutranji človek (o tem sem že pisala), ampak vsake toliko se pa najde kakšno jutro, ki mi dobesedno polepša dan. Današnje, recimo. Sicer so mi vse 3 budilke zvonile že ob 6h zjutraj, kar samo po sebi niti ni razlog za kakšno posebno veselje, ampak je to funkcijo prevzelo dejstvo, da sem se zbudila ob Njej.

In čeprav s težavo vstajam in se ponavadi še težje ločim od Nje, sem danes presenetljivo lahko vstala, z mislijo, da me bo čakala, ko se vrnem iz službe. Za to se pa že splača potrpet tistih nekaj ur. Zdaj pa že dobrih 5 ur nestrpno čakam, da bo ura 3, da grem končno lahko domov. Glede na to, da sem sicer po besedah drugih “workaholic in the making” je ta občutek zame relativno nov. Sicer je pa z Njo tako ali tako vse novo, lepše in boljše.

Mojbog, naj nekdo vklopi sireno in obvesti širšo javnost, zgodil se je čudež. Odkar sem se pred 3 leti odselila od staršev, na svoje, je moja prehrana bolj tako tako. Pa ne, da je bila pred tem nevemkako kvalitetna, je bila pa vsekakor kvalitetnejša od tega, kar svojemu telesu vsiljujem zadnjih nekaj let. Na tem mestu imam spet pripravljeno celo škatlo izgovorov, ampak to bomo pustili za naslednjič. Kakorkoli že, danes v pisarni, sedim pred računalnikom in razmišljam, da bi nekaj pojedla; niti ne zaradi dejanske lakote, ampak ker rabim pavzo in ker pač ne kadim, grem v takšnih trenutkih ponavadi jest. In ko sem začela brskati po možganih, kateri od n-tipov fast fooda mi gre še najmanj na živce oz. na bruhanje, mi je kar naenkrat posvetilo: SOLATO BI!!! Pa sadje za desert. Že naslednji trenutek se je v moji glavi sprožil alarm; KAJ BI?! Jaz solate ne jem NIKOLI, razen kadar me v to napol prisiljo/zmanipulirajo starši ali boljša polovica. Sadje je v mojem življenju približno enaka redkost kot 4-peresne deteljice (z izjemo jagodnih kup, ko je sezona za to).

Razplet zgodbe? Obisk tržnice, nakup polovice melone in 2 rdečih grenivk in kosilanje prej naštetega. Jebemti praznike,pa se res dogajajo čudeži.