Devon Dyke

Mojbog, naj nekdo vklopi sireno in obvesti širšo javnost, zgodil se je čudež. Odkar sem se pred 3 leti odselila od staršev, na svoje, je moja prehrana bolj tako tako. Pa ne, da je bila pred tem nevemkako kvalitetna, je bila pa vsekakor kvalitetnejša od tega, kar svojemu telesu vsiljujem zadnjih nekaj let. Na tem mestu imam spet pripravljeno celo škatlo izgovorov, ampak to bomo pustili za naslednjič. Kakorkoli že, danes v pisarni, sedim pred računalnikom in razmišljam, da bi nekaj pojedla; niti ne zaradi dejanske lakote, ampak ker rabim pavzo in ker pač ne kadim, grem v takšnih trenutkih ponavadi jest. In ko sem začela brskati po možganih, kateri od n-tipov fast fooda mi gre še najmanj na živce oz. na bruhanje, mi je kar naenkrat posvetilo: SOLATO BI!!! Pa sadje za desert. Že naslednji trenutek se je v moji glavi sprožil alarm; KAJ BI?! Jaz solate ne jem NIKOLI, razen kadar me v to napol prisiljo/zmanipulirajo starši ali boljša polovica. Sadje je v mojem življenju približno enaka redkost kot 4-peresne deteljice (z izjemo jagodnih kup, ko je sezona za to).

Razplet zgodbe? Obisk tržnice, nakup polovice melone in 2 rdečih grenivk in kosilanje prej naštetega. Jebemti praznike,pa se res dogajajo čudeži.

Ta vnos je bil objavljen 10.04.2007 13:10 in je prikazan pod buče. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.