Devon Dyke

My name is Devon and I’m a… coffee-holic…

Going back to the beginnings of my addiction… V bistvu da pred kakšnim letom sploh nisem pila kave, ker kljub temu, da mi je bil blazno všeč vonj, nikoli nisem razumela, kako je lahko okus tako blazno zgrešen. Dokler nisem v določenem trenutku prišla do točke v življenju, ko je bil moj vsakdan tako blazno naporen (2 službi, faks, ipd.), da sem bila “on the move” od jutra do jutra in posledično nesposobna normalnega funkcioniranja brez pomoči kakšnih poživil. Najprej sem zaradi prijetnejšega okusa (ja, meni je ta okus dejansko blazno všeč!) pila RedBull, kar se je izkazalo za precej drag hec za nekoga, ki dela dve službi, da bi zaslužil za stanovanje in šolnino. Torej sem bila prisiljena presedlat na manj okusno, ampak bistveno cenejšo - kavo. Začelo se je z Barcaffe-jem v menzi Ministrstva za gospodarstvo, kjer imajo daleč najcenejšo kavo v Ljubljani; v enem tednu sem prišla od 0 kav na dan na 5-6 kav na dan, kar je v mojem telesu povzročilo pravo revolucijo - vrtoglavica, slabost in ostali simptomi zje*anega pritiska, ki ga lahko povzroči kofein nevajenemu telesu. Ampak sem preživela. Ko sem čez nekaj mesecev zamenjala službo in dobila svoj lastni Lavazza kava avtomat, so se mi odprla nebesa. Moja obsesija s kavo je evolvirala v pravo manijo, ki me je na koncu, ko so mi dotično kavo zaradi tehničnih težav z dobaviteljem, ukinili, spravila v pravo mini depresijo. Sicer sem se nekako zvlekla iz nje in potrebo po kavi začasno reševala s pravimi čaji, ampak danes… Danes sem si tako zelo zaželela kave, da sem šla nazaj v prej omenjeno menzo in zahtevala, da mi kavo z mlekom in smetano servirajo kar v skodelico, ki sem jo prinesla s sabo. And they did… In zdaj se počutim skoraj post-orgazmično; it’s been too long. Bom morala najti neko trajnejšo rešitev za tale moj kavoholični problem.

Ta vnos je bil objavljen 25.04.2007 08:37 in je prikazan pod buče. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.