Devon Dyke

Glede na to, da sem bila od petka do zdaj offline, pač malo zamujam s tole mojo objavo, ampak nič zato. Tako ali tako je o Eurosongu, zmagovalcih, poražencih in vseh mogočih spletkah napisanega že toliko, da nima smisla ponavljati že povedanega/slišanega.

In the end, all that matters is, da je zmagala Srbija, da je zmagala lezbijka in da imava s T. že rezervirano nastanitev pri moji teti v Beogradu za naslednje leto. Aja, pa da smo našo zmago pošteno proslavili; v 4ki, z ogromnimi količinami konzumiranega alkohola, plesanjem na stare in malo manj stare Eurovizijske komade, dretjem “Srbija!!!” med slovenskim komadom (priznam, da smo bile takrat že rahlo okajene) in končnim “klicanjem jelenov” ob povratku domov.

Overall impression: fantastičen večer, edino, kar je manjkalo, je bil poljub, ki bi se moral na koncu zgoditi med Marijo in ono temnolaso backvokalistko (širša lezbična skupnost se strinja z mano, da je tam na koncu definitivno bil nek moment, ko sta se spogledali in da je malo manjkalo, da se nista poljubili - na tem mestu se širša lezbična skupnost strinja tudi s tem, da je to, da se nista, velika škoda).

Amen.

Danes sem se uradno postarala še za eno leto; tako mi zdaj do 1/4 stoletja manjka samo še… eno leto.

Ladies and gentlemen, I give you… ME. 20 let nazaj, 10 let nazaj in zdaj.

Mislim, da lahko iz slik mirno zaključim, da kakšnih večjih sprememb moja evolucija ni prinesla. I’m still me (no matter what people say!).

Vse najboljše vsem, ki danes praznujete - tudi tebi, Ivan Cankar.

Kljub temu, da so bili prazniki in da sem si po daljšem času privoščila CEL TEDEN dopusta, se lahko pohvalim, da v tem času nisem samo spala in jedla, ampak sem oz. smo naredile tudi nekaj zelo produktivnega. V sicer malce okrnjeni postavi (ena naših članic je šla na drugi konec Slovenije “na lepše” - kar ji vsekakor iz srca privoščimo, druga pa je bila zaposlena s 5 ženskami, ki so ravno takrat spale pri njej - tudi to razumemo) smo se lotile sanacije garaže, ki nam bo služila kot prostor za vaje. Samo za ilustracijo, s čim smo se spopadle:

Garaža je bila zaradi vlage v precej slabem stanju, na določenih mestih je odpadala zgolj barva, drugod pa kar vse in so skozi tistih nekaj razpadajočih slojev v nas zijale kar gole opeke. Čista erotika, vam rečem. Tisto nekaj, kar se je še pogojno držalo sten, smo s “špohtli” (kaj je slovenski izraz za to reč, BTW?) spraskale dol in s tem razkrile še nekaj dodatnih opek, nato vse skupaj premazale z osnovno belo barvo in sredstvom proti plesni, manjše luknje zakitale (večje je en prijazen stric naslednji dan zagipsal) in celo zadevo prebarvale na rumeno, sivo in oranžno. Končni rezultat:

Me proud.