Devon Dyke

Končno sem se uspela toliko spraviti skupaj, da lahko sedaj napišem oz. opišem svoje vtise našega prvega koncerta. Z eno besedo; bilo je nepozabno.

Čeprav smo bile od vseh vaj in priprav na dan koncerta že kar malo nerazpoložene in naveličane vsega¹, je kukanje skozi priprta vrata backstage-a v trenutku spremenilo naše razpoloženje. Ljudje so se začeli nabirati že okrog 21:30, ob 22:15 (ko smo se spravile na oder) je bil klub Tiffany že praktično poln. Ko smo se sprehodile iz backstage-a med množico in nas je le-ta navdušeno pozdravila, je trema (vsaj moja) začela izginjati.

Koncert je otvorila Romana s svojim solo perfomance-om, ki se je začel s kratkim “rap” insertom in nadaljeval z 1.5 kitice pesmi “Dravski most” v ŽBLJ-duru in primerno² odfušan… Na naše veliko olajšanje je publika šalo zelo dobro sprejela. Vseeno smo Romano odgnale od mikrofona in zasedle vsaka svoje mesto na odru. Sredi prve pesmi se mi je prvič v vsem času odkar smo začele načrtovati tale koncert v Tiffanyju posvetilo, da je naša prva pesem “Breakfast at Tiffany’s” (kako prikladno) - ampak dvomim, da je večina to dojela na ta način³.

Kljub nekaj zadnjim ne ravno posrečenim vajam, smo koncert (po mojem mnenju) izpeljale tako kot se spodobi. Kljub tehničnim težavam. Recimo pri “Dear Mr. President”, ki naj bi ga izvedli Mana in Tina zgolj v postavitvi vokal, backvokal in kitara, je eden od mikrofonov (oz. kabel za mikrofon) razpadel, tako da sta se morali pevki precej “stiskati” na odru⁴ in peti v en sam mikrofon - dvoglasno ofkors. Ampak sta zadevo vseeno fantastično izpeljali do konca.

Čisto na koncu je sledilo še presenečenje za Romano, ki je v petek praznovala rojstni dan. Ostale članice benda smo ji namreč na skrivaj spekle torto in ji jo dostavile na oder ter skupaj z občinstvom zapele “Happy Birthday”. Mislim, da je bila kar malo ganjena. Na tem mestu se ji moram zahvalit, ker je tako pridno pihala svečke, da je odpihnila malo smetane na mojo belo srajco⁵.

Kakorkoli že… uradni fotomaterial še sledi, če pa je kdo od vas bil na koncertu in ima kakšno fotografijo in bi jo bil(a) pripravljen(a) deliti z nami, jo lahko pošljete na bend AFNA wanted PIKA si⁶.

Hvala tudi vsem, ki ste velikodušno prispevali v naš sklad za opremo; glede na tehnične težave na koncertu mislim, da je razumljivo, da bomo vaše prispevke resnično porabile za nakup določenih kosov opreme.

Se vidimo naslednjič.

UPDATE: recenzijo našega dosedanjega obstoja (vključujoč predstavitveni koncert) lahko najdete tukaj⁷.

1. in iz vaje v vajo slabše in posledično bolj živčne [that's all!]
2. namerno!!! [that's all!]
3. glede na to, da še me nismo opazile tega naključja [that's all!]
4. sedeli sta na barskih stoklčkih, da bo zadeva še bolj komična [that's all!]
5. ji bom dostavila račun za čistilnico [that's all!]
6. se opravičujem za ta čuden zapis, ampak se je treba zaščititi pred spammerji [that's all!]
7. hvala, kejt [that's all!]

Ne morem več. Naj nekdo izklopi to jebeno gretje, jaz bom znorela! Zadnjih nekaj dni se počutim kot ožeta cunja; že zjutraj se zbudim tako utrujena, da se komaj odvlečem do pisarne. Da ne rečem, da se mi v tej vročini pregrevajo možgani, kar blagodejno vpliva predvsem na mojo produktivnost. Saj ne, da se ne trudim, ampak mi ideje sproti izparevajo iz možganov. Nenormalno. Sicer imam v pisarni klimo, ampak me od nje potem boli glava, kar prav tako blagodejno vpliva na produktivnost.

Sicer nisem kak blazen “Environmentalist Freak”, ampak vsem, ki ste prepričani, da so posledice našega krutega ravnanja z Zemljo stvar znanstvene fantastike in/ali daaaaaaaaaljne prihodnosti… NISO!!! Tu so, pred vrati, posledice globalnega segrevanja so že vidne in če ne bomo hitro spremenili načina razmišljanja in delovanja, nas bo Mati Zemlja “štrafnila” prej kot si predstavljamo. Wake up, gaddemet!!! *panic*

Včeraj sem se po daljšem času zmenila s teto za kosilo; sicer je to relativno svež “ritual”, v uporabi šele nekaj mesecev, pa še to zelo neredno, ker sva obe polno zaposleni in težko najdeva čas druga za drugo, ampak imava kljub temu kar neke vrste stalno lokacijo že od vsega začetka in sicer Ambient, med Kolodvorsko in Miklošičevo. Na poti tja sem imela seveda v ušesih slušallke svojega “muvota”¹, na očeh pa sončna očala. To je pomemben podatek; ker kadar imam sončna očala iz očitnih razlogov nimam navadnih očal z dioptrijo, kar seveda bistveno vpliva na moje sposobnosti zaznavanja okolice. Včasih si sicer pomagam z lečami, ampak redko. Včeraj sem bila seveda brez leč in slepa ko kura, kar je edino opravičilo, ki ga lahko ponudim sebi oz. si s tem vsaj poskušam razložiti, zakaj točno sem privolila v intervju o seksu.

Situacija je bila torej sledeča: jaz nič hudega sluteč, z rokami v žepih in muziko v ušesih šibam proti Ambientu, ko me pred Žitovo trgovinico nasproti RTVja ustavita dve blondinki. Zahvaljujoč svojemu sokoljemu vidu mi je uspelo spregledati, da ima ena od njiju mikrofon, druga pa kar kamero². Ponavadi se kameram izogibam, ker me nekako ne marajo, poleg tega sovražim zven svojega glasu, ko ga poslušam “od zunaj”. It’s weird, like it’s not even mine. Ampak sem bila tako šokirana nad tem, da nisem opazila tako očitne zasede, da sem vse zblojena privolila v intervju. Že pri prvem vprašanju mi je bilo žal.

Novinarka: “Mislite, da se ljudem poleti libido dvigne? Da se več ljubijo?”³

Ker je kamera že tekla in ker pač nisem hotla izpasti totalen bebo, sem ji pač prijazno odgovorila na vprašanja (ki so bila vsa v celoti povezana s seksom in poletnimi avanturami) ter upala, da bo nabrala dovolj žrtev, da ji mojega prispevka k njeni raziskavi ne bo potrebno prikazati. Od vsega hudega sem seveda pozabila vprašati s kakšnim namenom to snemajo in kje bo to prikazano. Najbrž bi to ostalo skrivnost za vedno, če me nebi pred 15 minutami doletelo SMS sporočilo od andy, z vsebino: “Muahaha— Ravnokar sem te videla na TV-ju…”

And there you have it. Prvič (in zadnjič) v življenju, ko privolim v intervju, me tako grdo zlorabijo in ko potem upam in molim, da tega ne bo videl NIHČE, to seveda vidi andy, ki čisto naključno ravno v tistem trenutku prižge ravno tisti program. Če pa to ni Murphy…

In seveda me bodo s temi inkriminatornimi posnetki izsiljevali, ko bom slavna. Figures.

1. mp3 player-ja, izraz je courtesy of Sus [that's all!]
2. nimam pojma, kako mi je to uspelo [that's all!]
3. na tem mestu moram povedati, da besedo LJUBLJENJE naravnost sovražim… kdo se je spomnil natlačiti toliko J-jev v eno samo besedo in jih povrhu vsega še spariti z L-ji in N-ji… too much… [that's all!]

Take that, MMS. Tako naj bi izgledali festivali na nivoju, ne pa naše “karaoke”, festival-wannabe Melodije Morja in Sonca, ki so tako pod kakršnimkoli nivojem, da mi je pod častjo sploh komentirati prireditev¹.

San Remo 2001, zmagovalka Elisa s pesmijo “Luce”. Pesem sicer obstaja tudi v angleškem prevodu, naslov je “Come Speak To Me”, ampak meni je prevajanje glasbe za ameriško tržišče tako bogokletje, da iz protesta ne bom objavila povezave do njenega spota na YouTube.

1. kljub temu, da sem po spletu okoliščin in na mojo veliko žalost gledala finalni večer [that's all!]

Eden od stranskih učinkov mojega “bendovanja” so tudi (pre)pogosti obisk v McDonald’su. Med vikendi imamo vaje pogosto kar celo popoldne in ko postanemo lačne, se pač zapeljemo “en krog”¹, ponavadi ob za prehranjevanje popolnoma neprimernih urah (beri: tik preden dotični McD zaprejo). Posledice: z besedami naše vokalistke - vedno večji “bušiji”².

Ampak zgoraj omenjeno NI razlog za tole objavo. Razlog je včerajšnji dogodek v nekem drugem McDju. Po kvazi³ celodnevni vaji smo se odpravile proti domu, ampak nas je na poti domov premagala skušnjava po imenu SLADOLED. Zato smo se odpeljale v mesto, parkirale na Kongresnem trgu in si na Prešercu privoščile sladoled. In ker smo bile že ravno v mestu, bi se spodobilo it še na eno pijačo, da se še malo podružimo⁴. Tako smo končale v Lanu, kjer si je naša Cherry precej neuspešno poskušala naročiti planinski čaj, kar smo ji hvala bogu pravočasno preprečile in naročile pivo za vse. In kaj ima s tem McD?

Anywho… po vsem tem “druženju” smo logično postale lačne in ker nam je ravno takrat mimo prišetal gospod v McD UNIFORMI⁵, smo to sprejele kot očiten znak, da moramo obiskati še “golden arches” preden gremo pa res domov. Najbližji McD je seveda… Čopova. Nekako si drznem predpostaviti, da sem v McDju precej nezaželena stranka. Ker sem sitna. Ker nikoli ne vzamem ničesar, kar je že pripravljeno, ampak mi morajo vedno delati hrano posebej. Razlog za to je moja netoleranca do kakršnihkoli omak; kečap, majoneza, gorčica ali pa karkoli od tistih njihovih “posebnih” omak. In včeraj sem spet težila z nekim “specialom” in ko je prijazni blagajnik predal naročilo v kuhinjo, se je oni ženski zadaj dobesedno “snelo”. Povzdignila je glas in začela razmetavati tiste označbe, ki jih imajo za sendviče⁶. Kljub temu je sprejela naročilo in čez nekaj minut mi je blagajnik postregel moj sendvič. Že ko sem ga nesla na mizo in ko sem (najprej) jedla pomfri, mi je nekaj smrdelo ven iz tiste škatle. Bolj za šalo kot zares sem rekla svoji družbi, da se malo bojim, da mi ni slučajno pljunila v sendvič. Ko sem prišla do prvega grižljaja, mi je postalo jasno, da pljunila sicer res ni noter, mi je pa zato stresla cel kup POPRA v sendvič in to POD meso⁷. Needless to say, sem bila nad tem tako šokirana, da sploh nisem vedela, kaj naj naredim. Na srečo se je Tina ponudila, da gre zadevo rešit namesto mene. Ko je sendvič pokazala managerju, ga je ta skoraj vrgel oni kuri nazaj v kuhinjo in zahteval novega. Poleg tega sem za tolažbo dobila še sladoled.

Mislim, da je to očiten znak, da je bilo McDja dovolj in da je čas za kako bolj “zdravo” hrano.

1. do McDja na Šmartinki, op. a. [that's all!]
2. si pač ne da dopovedat, da pri 18+ letih ne moreš imeti več bušija, ampak je to potem že kar spodoben “vamp” [that's all!]
3. kvazi pa zato, ker smo vajo začele s kosilom, vmes smo kar precej časa “zabušile”, ipd. [that's all!]
4. ker se že dolgo nismo [that's all!]
5. kaj takega pa še ne [that's all!]
6. ne vem, kako se jim reče, niti čemu služijo, take kovinske ploščice [that's all!]
7. iz preventive sem dvignila “pokrov” in pogledala, če je vse ok s sendvičem, pod mesom pa res nisem gledala - how stupid of me!!! [that's all!]

It’s official. Imamo datum našega predstavitvenega koncerta. Is this where I get so nervous I piss my pants? Sveta pomagalka…

Torej… dogajalo se bo v soboto, 28.07.2007 ob 22:00 v klubu Tiffany na Metelkovi. Po koncertu sledi after party z naslovom “Fuck Barbie” next door, v klubu Monokel. Vstopnina bo simbolična, 1 EUR, tisti z debelimi denarnicami in socialnim čutom pa boste lahko prispevali v “sklad za opremo”.

Mi bomo tam, vi pa… po želji.

BTW: če bi kdo želel pomagati pri promociji tega dogodka, lahko na svoj blog doda banner velikost 160 x 120 px¹.

Samo skopirajte in prilepite spodnjo kodo:

<div class=”textwidget”><a href=”http://devon.blog.siol.net/2007/07/13/ready-or-not/”><img src=”http://devon.blog.siol.net/files/2007/07/blog_banner.jpg” /></a></div>

ali

<a href=”http://devon.blog.siol.net/2007/07/13/ready-or-not/”><img src=”http://devon.blog.siol.net/files/2007/07/blog_banner.jpg” /></a>

1. kot ga vidite na desni strani mojega bloga [that's all!]

Kljub temu, da sem sicer trdila, da si želim imeti spet malo daljše lase, me je včeraj ponovno prešinilo, da bi se postrigla. Oziroma kar pobrila po glavi. In ker je bila “mašinca” priročno blizu, Tina pa pri volji… You get the picture. Takole je izgledala moja “frizura” 2 dni pred posegom¹.

Foto materiala stanja “AFTER” (še) ni, tako da si lahko za referenco in približno predstavo pogledate, kako je tovrstna frizura izgledala “the first time around“.

1. na Irenino željo [that's all!]

Pred dnevi mi je končno “prišlo iz riti v glavo”¹, da sem se v zadnjih nekaj letih očitno naučila komunicirati s svojo mamo, kar si nedvomno štejem v čast. Vsak, ki je kdaj imel mater² ve, kako težko je (iz nekega nerazumljivega razloga) komunicirati z njimi.

Kakorkoli že… kot ponavadi sem tudi pred nekaj dnevi napačno ocenila vreme in obula jápanke ter šla od doma brez dežnika in vse to na dan, ki je bil eden hladnejših in “mokrejših” zadnje čase. In seveda se je ravno v trenutku, ko sem sama pri sebi sklenila, da imam dovolj pisarne in da bi rada šla domov, tako ulilo, da bi lahko do doma samo še odplavala. In ravno v tistem trenutku me pokliče mati in mi ponudi prevoz do doma, ker je ravno na poti v Ljubljano. Seveda sem z veseljem sprejela ponudbo, kasneje pa še povabilo na kavo. Ko sva se utaborili v nekem lokalčku v Črnučah, sem dobila enega tistih neprijetnih napadov iskrenosti. Do danes še nisem ugotovila, zakaj jih dobivam in po kakšnem vzorcu se pojavljajo, ampak ko se pojavijo, me nič ne more ustaviti, da nebi povedala VSEGA. Na tak način sem mami povedala, da imam punco, s kom vse sem seksala v življenju (in kakšen je bil seks), pa še kaj najbrž. In tako sem ji povedala tudi, da nameravava s Tino imeti družino, da nameravava imeti prvega otroka čez par let, da jih bo (po vsej verjetnosti) rodila Tina, da bova imeli tri otroke, da imava načeloma že izbrano kliniko za umetno oploditev, ipd. Najbrž ne rabim posebej poudarjati, da je mama skoraj padla s stola, ko sem ji povedala vse zgoraj našteto. In povrhu vsega sem si jo drznila vprašati še, če bo imela najine otroke rada kot svoje vnuke tudi, če jim jaz ne bom biološka mama.

Na moje presenečenje je na vse skupaj odreagirala precej mirno; vsekakor bistveno bolj mirno kot na novico o moji usmerjenosti nekaj let nazaj. Mogoče je od vsega hudega do danes postala malo bolj odporna. Čeprav moram priznati, da si zasluge za njeno reakcijo, delno lastim tudi jaz. Z mamo imava zelo različne poglede na življenje in pred nekaj leti, ko sem se ji outirala, sem bila prepričana, da mora ona brezpogojno sprejeti moj prav, ker imam pač bolj prav kot ona. Ker gre za moje življenje in ker mi je kot mama dolžna vse razumevanje na svetu in vso podporo. Sčasoma sem ugotovila, da tega ne bom nikoli dobila od nje, ker nikoli ne bo razumela, predvsem pa ne bo nehala upati, da se bom kdaj “normalizirala”. In bi bilo moje pričakovanje, da bo to upanje opustila, premosorazmerno utopično z njenim upanjem, da se bom spremenila. Ampak dokler ena drugi dopuščava drugačno mnenje in se ena druge na trudiva na silo spremeniti, se lahko precej mirno pogovarjava tudi o še tako delikatnih stvareh. Bova pač do nadaljnega živele vsaka v svoji iluziji, da bo enkrat drugače. Whatever gets us through the day, I say.

1. kot bi to rekla moja boljša polovica [that's all!]
2. na kratko: VSAK [that's all!]

Tale komad posvečam najbolj neverjetni ženski na tem svetu; moji Tini. Samo zato, ker obstaja. Pa seveda zato, ker me prenaša, ker me osrečuje, ker me navdihuje, ker me podpira in ker me tako brezpogojno ljubi.

Zate, srček. Ljubim te. You’re my everything.

Say what you will, ampak na dežju ni čisto nič lepega!!! Racionalno gledano seveda razumem, da so padavine nujne in tako dalje, ampak čustveno me pa dež čisto vsakič uniči. Zakaj?

Ker je ob deževnih dnevih cel dan nekako mračen, nobene prave svetlobe, nobene energije, nobenega življenja…

Ker je dež voda in ker mi ta voda vztrajno pada na glavo, ko hodim po cesti¹ in me potem, ko sem vsa premočena, še zebe za povrhu…

Ker v Ljubljani očitno ni enega “normalnega”² voznika, ki bi se vsaj delal, da se poskuša izogniti tistim ta velikim lužam in da mu je mar, da se pešci raje kot sredi Ljubljane tuširamo doma, s toplo in predvsem čisto vodo, ne pa s tisto brozgo izpod njegovih koles…

Sovražim dež. I hate everythig about it. Na deževne dni postanem depresivna, kontraproduktivna in zatežena. In dejstvo, da je nisem videla že od nedelje, najbrž ne pomaga pri tem. Screw the weather.

1. dežnika praktično ne uporabljam, ker jih sovražim [that's all!]
2. for lack of a better word [that's all!]