Devon Dyke

Pred dnevi mi je končno “prišlo iz riti v glavo”¹, da sem se v zadnjih nekaj letih očitno naučila komunicirati s svojo mamo, kar si nedvomno štejem v čast. Vsak, ki je kdaj imel mater² ve, kako težko je (iz nekega nerazumljivega razloga) komunicirati z njimi.

Kakorkoli že… kot ponavadi sem tudi pred nekaj dnevi napačno ocenila vreme in obula jápanke ter šla od doma brez dežnika in vse to na dan, ki je bil eden hladnejših in “mokrejših” zadnje čase. In seveda se je ravno v trenutku, ko sem sama pri sebi sklenila, da imam dovolj pisarne in da bi rada šla domov, tako ulilo, da bi lahko do doma samo še odplavala. In ravno v tistem trenutku me pokliče mati in mi ponudi prevoz do doma, ker je ravno na poti v Ljubljano. Seveda sem z veseljem sprejela ponudbo, kasneje pa še povabilo na kavo. Ko sva se utaborili v nekem lokalčku v Črnučah, sem dobila enega tistih neprijetnih napadov iskrenosti. Do danes še nisem ugotovila, zakaj jih dobivam in po kakšnem vzorcu se pojavljajo, ampak ko se pojavijo, me nič ne more ustaviti, da nebi povedala VSEGA. Na tak način sem mami povedala, da imam punco, s kom vse sem seksala v življenju (in kakšen je bil seks), pa še kaj najbrž. In tako sem ji povedala tudi, da nameravava s Tino imeti družino, da nameravava imeti prvega otroka čez par let, da jih bo (po vsej verjetnosti) rodila Tina, da bova imeli tri otroke, da imava načeloma že izbrano kliniko za umetno oploditev, ipd. Najbrž ne rabim posebej poudarjati, da je mama skoraj padla s stola, ko sem ji povedala vse zgoraj našteto. In povrhu vsega sem si jo drznila vprašati še, če bo imela najine otroke rada kot svoje vnuke tudi, če jim jaz ne bom biološka mama.

Na moje presenečenje je na vse skupaj odreagirala precej mirno; vsekakor bistveno bolj mirno kot na novico o moji usmerjenosti nekaj let nazaj. Mogoče je od vsega hudega do danes postala malo bolj odporna. Čeprav moram priznati, da si zasluge za njeno reakcijo, delno lastim tudi jaz. Z mamo imava zelo različne poglede na življenje in pred nekaj leti, ko sem se ji outirala, sem bila prepričana, da mora ona brezpogojno sprejeti moj prav, ker imam pač bolj prav kot ona. Ker gre za moje življenje in ker mi je kot mama dolžna vse razumevanje na svetu in vso podporo. Sčasoma sem ugotovila, da tega ne bom nikoli dobila od nje, ker nikoli ne bo razumela, predvsem pa ne bo nehala upati, da se bom kdaj “normalizirala”. In bi bilo moje pričakovanje, da bo to upanje opustila, premosorazmerno utopično z njenim upanjem, da se bom spremenila. Ampak dokler ena drugi dopuščava drugačno mnenje in se ena druge na trudiva na silo spremeniti, se lahko precej mirno pogovarjava tudi o še tako delikatnih stvareh. Bova pač do nadaljnega živele vsaka v svoji iluziji, da bo enkrat drugače. Whatever gets us through the day, I say.

1. kot bi to rekla moja boljša polovica [that's all!]
2. na kratko: VSAK [that's all!]

Ta vnos je bil objavljen 6.07.2007 08:28 in je prikazan pod buče. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.