Devon Dyke

Eden od stranskih učinkov mojega “bendovanja” so tudi (pre)pogosti obisk v McDonald’su. Med vikendi imamo vaje pogosto kar celo popoldne in ko postanemo lačne, se pač zapeljemo “en krog”¹, ponavadi ob za prehranjevanje popolnoma neprimernih urah (beri: tik preden dotični McD zaprejo). Posledice: z besedami naše vokalistke - vedno večji “bušiji”².

Ampak zgoraj omenjeno NI razlog za tole objavo. Razlog je včerajšnji dogodek v nekem drugem McDju. Po kvazi³ celodnevni vaji smo se odpravile proti domu, ampak nas je na poti domov premagala skušnjava po imenu SLADOLED. Zato smo se odpeljale v mesto, parkirale na Kongresnem trgu in si na Prešercu privoščile sladoled. In ker smo bile že ravno v mestu, bi se spodobilo it še na eno pijačo, da se še malo podružimo⁴. Tako smo končale v Lanu, kjer si je naša Cherry precej neuspešno poskušala naročiti planinski čaj, kar smo ji hvala bogu pravočasno preprečile in naročile pivo za vse. In kaj ima s tem McD?

Anywho… po vsem tem “druženju” smo logično postale lačne in ker nam je ravno takrat mimo prišetal gospod v McD UNIFORMI⁵, smo to sprejele kot očiten znak, da moramo obiskati še “golden arches” preden gremo pa res domov. Najbližji McD je seveda… Čopova. Nekako si drznem predpostaviti, da sem v McDju precej nezaželena stranka. Ker sem sitna. Ker nikoli ne vzamem ničesar, kar je že pripravljeno, ampak mi morajo vedno delati hrano posebej. Razlog za to je moja netoleranca do kakršnihkoli omak; kečap, majoneza, gorčica ali pa karkoli od tistih njihovih “posebnih” omak. In včeraj sem spet težila z nekim “specialom” in ko je prijazni blagajnik predal naročilo v kuhinjo, se je oni ženski zadaj dobesedno “snelo”. Povzdignila je glas in začela razmetavati tiste označbe, ki jih imajo za sendviče⁶. Kljub temu je sprejela naročilo in čez nekaj minut mi je blagajnik postregel moj sendvič. Že ko sem ga nesla na mizo in ko sem (najprej) jedla pomfri, mi je nekaj smrdelo ven iz tiste škatle. Bolj za šalo kot zares sem rekla svoji družbi, da se malo bojim, da mi ni slučajno pljunila v sendvič. Ko sem prišla do prvega grižljaja, mi je postalo jasno, da pljunila sicer res ni noter, mi je pa zato stresla cel kup POPRA v sendvič in to POD meso⁷. Needless to say, sem bila nad tem tako šokirana, da sploh nisem vedela, kaj naj naredim. Na srečo se je Tina ponudila, da gre zadevo rešit namesto mene. Ko je sendvič pokazala managerju, ga je ta skoraj vrgel oni kuri nazaj v kuhinjo in zahteval novega. Poleg tega sem za tolažbo dobila še sladoled.

Mislim, da je to očiten znak, da je bilo McDja dovolj in da je čas za kako bolj “zdravo” hrano.

1. do McDja na Šmartinki, op. a. [that's all!]
2. si pač ne da dopovedat, da pri 18+ letih ne moreš imeti več bušija, ampak je to potem že kar spodoben “vamp” [that's all!]
3. kvazi pa zato, ker smo vajo začele s kosilom, vmes smo kar precej časa “zabušile”, ipd. [that's all!]
4. ker se že dolgo nismo [that's all!]
5. kaj takega pa še ne [that's all!]
6. ne vem, kako se jim reče, niti čemu služijo, take kovinske ploščice [that's all!]
7. iz preventive sem dvignila “pokrov” in pogledala, če je vse ok s sendvičem, pod mesom pa res nisem gledala - how stupid of me!!! [that's all!]

Ta vnos je bil objavljen 16.07.2007 08:36 in je prikazan pod buče. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.