Devon Dyke

Nisem tip človeka, ki mora imeti vedno vse pospravljeno in urejeno. Imam neko določeno toleranco do svinjarije; ampak ko se pa spravim pospravljat, je pa to Pucanje z VELIKO ZAČETNICO.

Danes sem recimo dokončno znorela nad neurejenostjo svojega delovnega mesta, zato sem kratkomalo ugasnila vso mašinerijo, ki me sicer obkroža¹, vse prestavila in povsod pobrisala prah (tako pod napravami, kot na samih napravah). Na koncu sem vse skupaj še lično zložila nazaj na svoja mesta in… voila! O tem, koliko časa mi je to dejansko vzelo, ne bomo razpravljali, ker ni pomembno - itak imam v glavi danes čisto temo, tako da kakšne večje škode na ta račun ne bo. Bom pač prišla jutri nazaj na svoje čisto delovno mesto in brain-stormala dalje. Sometimes cleanliness can be quite inspiring.

1. 2 monitorja, “škatlo”, modem, router, tiskalnik, telefon, namizna svetilka, klima, ipd. [that's all!]

O tem, kako bloody nalezljive so slovenske popevke sem že pisala, tukaj pa zdaj objavljam tisto, ki se mi je od prejšnjega tedna NAJBOLJ vsedla in se mi prepeva že par dni. Braco Koren - Ptica vrh Triglava.

Besedilo je mogoče malo morbidno, začetek je dejansko odpet, kot bi bil gospod Koren na smrtni postelji, ampak refren ima pa neko prav čudno moč, nek “power” in to je razlog, da dotične popevke ne morem spraviti iz glave tako dolgo. Živela slovenska popevka, I say.

Že včeraj, ko sem se vsa navdušena vklapljala nazaj v reality, sem imela občutek, da sem nekaj pozabila. Da sem prišla sem z namenom nekaj povedat in da obstaja razlog, da je vračanje v real life tako fajn.Ko sem po dopustu poskušala nazaj vklopit DVD player (ki smo ga vzele s sabo na morje), sem namreč ZA televizorjem našla svojo drago verižico s kitaro.

Materialno gledano je vrednost te verižice manjša od 5 EUR, ker sestoji iz Nokiinega obeska za telefon v obliki kitare¹ in verižice za nekaj manj kot 1000 SIT iz H&,M ampak sem se iz nekega nerazložljivega razloga tako zelo navezala nanjo, da sem bila čisto obupana, ko sem jo pred nekaj meseci izgubila (or so I thought). But now it’s back. And so is my peace of mind. Svet je spet lep.²

1. Nokia Božiček, anyone? [that's all!]
2. kljub temu, da me od alergije na sonce, ki ga že 2 dni ni nikjer videti, še vedno srbi hrbet [that's all!]

Pri naslovu te objave sem nekako kolebala med zgornjim (končnim) naslovom in “All Good Things Come To An End”, ampak sem se odločila, da je tudi tale povratek v real life čisto fajn zadeva.

Ugotovitve prejšnjega tedna:

• morje je še vedno tako mokro kot slano
• sonce je še vedno ku*ba in kadar me slučajno ne opeče¹, mi dopust polepša s precej (ne)zabavno alergijo in posledičnim srbenjem, designed to drive you mad in a split second
• morski zrak na nek misteriozen način vpliva na moje sposobnosti presnavljanja alkohola, kar se je izkazalo za oboje, dobro in slabo - dobro, ker je čudežno izginila moja alergija na alkohol², slabo pa ker je skupaj z njo izginila tudi moja sposobnost alkoholizacije, ker me nikakor ni hotelo “prijeti” in sem potem edina trezna ždela zraven in se zgražala nad sopočitnikovalkami in njihovimi neumnostmi
• “The size of a true hero is measured not by the size of his strength but the strength of his heart.” Therefore I am a TRUE HERO. Ker sem svojo boljšo polovico uspešno obranila pred eno naravnost ogabno ogromno živalo z nedeterminiranim številom nog in povprečno hitrostjo 100 km/h.
• Dokazano se da³ seksati v tišini - as unlikely as it seemed to me before.
• Stare slovenske popevke so svinjsko nalezljive, sploh če jih poslušaš tri dni zapored v avtu, na ves glas. “Hej hopla, cifra mož…”
• Ko poskušaš zlesti iz vode in ti je teren pregrob za tvoje nežne nožice, v nobenem primeru ne poskušaj priti ven tako, da pustiš valovom, da te skupaj z napihljivo blazino naplavijo na taisti teren - razen, če si se blazine naveličal(a)… Draga Cherry, please remember that for future referrence…
• In še last but not least… če se slučajno kdaj v življenju napiješ in to slučajno blagodejno vpliva na tvojo kreativnost, ki jo moraš nujno izrazit s pisanjem s prsti po prašnih avtomobilih - naprej preveri, da ne pišeš neumnosti po LASTNEM prevoznem sredstvu, ne Cherry?

Hvala bogu za dopuste. Sicer bi bili ljudje primorani početi neumnosti na domačem terenu.

1. hvala draga, ker si me tako vztrajno mazala s kremo [that's all!]
2. dejansko sem RES alergična na alkohol, vprašajte kogarkoli, ki me pozna in me je že videl piti - torej KOGARKOLI, ki me pozna [that's all!]
3. zelo dobro [that's all!]

Dočakala sem!!! Dopust namreč. Sicer bo kratko, ampak verjamem, da toliko bolj sladko.

Ob 18:00 se bo 5/6 zasedbe Wanted spakiralo v avto in odpravilo k našim preljubim sosedom testirat njihovo pregovorno gostoljubje do Slovencev. Can’t wait.

Se vidimo naslednji teden. Uživajte.

Da vam ne bo dolgčas, vas prepuščam v varstvo skupini Paramore in njihovemu komadu “Misery Business”. Lovely.

Komad je soliden, vokal je super… ampak nekaj mi ne štima pri tem spotu. Ne morem se odločit… ali je vse skupaj parodija in se punce delajo norca iz igranja inštrumentov… ali pa so jih pač napokali skupaj, ker so lepe in ker je včasih že samo to dovolj za uspeh v glasbenem svetu.¹ Kakorkoli že, zaenkrat se bom vzdržala kritike, jih pa vsekakor hočem slišat pet in predvsem igrat v živo.

1. sad but true [that's all!]

Končno sem dobila posnetek našega prvega koncerta. In to celo v formatu, ki ga lahko pogledam.¹

Sicer ga na blogu ne bom objavila, ker mi nekako ne pripada oz. je last celotnega benda, tako da bodo odlomki najbrž objavljeni na naši uradni spletni strani.²

Namesto naših prvih korakov v svet glasbe bom raje objavila “Fairytale Gone Bad” od Sunrise Avenue in si zraven celo dovolila zatrdit, da WE DO IT BETTER. Ne verjamete? Počakajte, da vidite posnetek.

1. v originalu je bil posnet na MiniDV kaseto, jaz pa nimam kamere [that's all!]
2. ko bo le-ta postavljena, seveda [that's all!]

I give up. Ne vem, če sem že kdaj slišala bolj neumen refren kot je “Under My Umbrella.. Ella… Ella… E… E… E…”. Tudi sicer sem mnenja, da če v leksikonu poiščete pojem “antipatičnost”, boste zraven poleg razlage našli Rihannino sliko, ampak tale komad je pa… simply too much. Najhujše pri celi stvari pa je, da česa tako nalezljivega nisem slišala že… sploh ne vem, če sem že kdaj. Vsakič, ko kdo samo po pomoti omeni tale “Ella, Ella, E, E, E”, sem pečena za preostanek dneva, ker se tile E-ji tako nesramno zažrejo v moje možgane in me preganjajo, da je joj.

In ker sem se danes ponovno okužila s tole MARELO, vam jo podarjam za dobro jutro oz. dober dan… Naj preganja še koga, ne samo mene.

Razlogov je lahko več; od staranja do tega, da več ur na dan prečepim pred ekranom in zelo intenzivno buljim vanj. Whatever the reason; I’m slowly but surely going blind. Vsaj izgleda tako.

“Špeglarka” sem postala v 7. razredu osnovne šole, kar je za tovrstno iznakaženje zelo slabo izbran moment v življenju - puberteta je z vidika samopodobe že sama po sebi dovolj naporna, brez dodatnih problemov z očali, zobnimi aparati in ostalimi pro(s)tetičnimi pripomočki.

Moja prva očala so bila v kombinaciji z mojo takratno frizuro nekako preproška; napovedovala so namreč samega Harryja Potterja.¹ Glavna naloga naslednjic mojih prvih očal je bila diskretnost; logična izbira je bil model, ki skorajda ni imel okvirja, razen mostička med lečama in onih zadev, ki pridejo za uhe. V diskretni temno modri barvi seveda. Nekje med drugimi in tretjimi očali sem si uspela priskrbeti vsaj osnovno samozavest; kar naj bi načeloma izražala tudi moja malo bolj “drzna” očala - tokrat smo že imeli okvir po celem zgornjem robu leč. In to v vijolični barvi, opa! *proud* 2 leti nazaj sem precej radikalno spremenila svoj videz; zamenjala praktično vse cote, čevlje, frizuro (oz. več njih) ter seveda OČALA. Za temno moder plastičen okvir, ki kar kliče po pozornosti. Wau, a star is born.

Odkar sem bila (ne)prostovoljno obsojena na ta modni dodatek sem zamenjala kar nekaj dioptrij², v rangu od 0.5 do 3.0. Čeprav se mi zadnjih nekaj let dioptrija ni spreminjala, bo treba po hitrem postopku k/h³ okulistu in potem optiku, ker sem zadnje čase slepa ko kura in to z očali ali brez njih. Okvir imam že izbran. Samo še plačo počakam, pa gremo po nove očale…

1. podobnost je neverjetna - obstajajo fotografije iz tistega obdobja, a žal (ali pa na srečo) samo v analogni obliki [that's all!]
2. predvsem zato, ker imam na vsakem očesu drugačno dioptrijo [that's all!]
3. pojma nimam, kateri gre pred O - sramujem se [that's all!]