Devon Dyke

Disclaimer No. 1: ne priporočam v branje ljudem, ki imajo nizek prag tolerance za sentimentalnost, osladnost in borderline verske vsebine ter jih niti najmanj ne zanima moje osebno življenje.

Pred malo manj kot 16. leti sem v nekem trenutku strahu in obupa zvlekla brata v kot njegove sobe in ga skoraj prisilila, da je z mano prosil boga, da bi naši družini¹ podaril še enega otroka. Obviously opisani dogodek spada v moje “religious” obdobje.² Moja logika je bila prav otroško preprosta; z dojenčkom v hiši bosta starša primorana nehati kričati in najti način, da se zmenita, kar se pač imata za zmenit na sobni jakosti. Which would have been good enough for me at the time.

Očitno sva se nekomu tam zgoraj zasmilila ali pa se je enostavno strinjal, da bi moj načrt lahko dejansko uspel. Na današnji dan pred 15. leti sem³ dobila sestro. In ne glede na to ali je njeno rojstvo zgolj srečno naključje ali znak od zgoraj, sem za njo neskončno hvaležna.

Mala, upam, da veš, kako zelo rada te imam. Tole je pa zate: David Bisbal in Silencio.

Disclaimer No. 2: slika je, kakršna je, ker je slikati pubertetnico ena najtežjih stvari na svetu and this is the best I could do.

1. ki je bila v danem trenutku tik pred razpadom [that's all!]
2. as if to ni dovolj razvidno iz konteksta! [that's all!]
3. na bratovo veliko razočaranje, ki je upal, da bo končno dobil vsaj enega brata [that's all!]

Tole zadevo sem prej “ponesreči” slišala na MTVju in mi je bila v trenutku všeč. So I decided to share it with y’all.

In ker še nikoli nisem slišala za Leono Lewis, sem šla malo pobrskat po netu in ugotovila, da je dečva zmagovalka enega od mnogih reality / talent showow. In sem našla še posnetek, kjer bejba¹ poje “I Will Always Love You” - she’s no Whitney, but maybe she’ll stay off drugs and stupid men and live happily ever after. So there you have it - Leona Lewis.

1. zelo solidno, may I add [that's all!]

Armageddon¹ je zame the ultimate tear jerker movie. And it’s a movie I love, hate, love to hate and hate to love, all at once. Enostavno zato, ker me kljub vsemu svojemu patriotskemu, “americans save the day” sranju čisto vsakič² spravi v jok. In s tem ne mislim nekega medlega hlipanja, ampak čisto pravo ta zaresno tuljenje, ki pritiče vsaki ženski ob gledanju tovrstnih zadev. Recite kar hočete, ampak nihče me ne bo prepričal, da je prav, da mora Harry Stamper ostati na asteroidu. Pa četudi je to v dobro celotnega sveta. In njegovo slovo od hčerke je prav by the book heartbreaking. In muzika na koncu³ je samo še pika na i in zadnja stopnja popolne dehidracije… Like I said: the ultimate tear jerker. Or is it just me?!

1. ki so ga ravno danes ponovno zavrteli na HRT2 [that's all!]
2. and I’ve seen it like a million times [that's all!]
3. glej video - če je še kje kdo, ki slučajno ne ve tega [that's all!]

Looks like the Gods have decided to hear my plea… danes mi je bil namreč v pisarno dostavljen “Le Cube” by Nespresso, moj novi najboljši prijatelj. Kavomat, po domače.

Being the Lavazza fan that I am, sem tole mašinco danes malenkost skeptično testirala in moram reči, da si zasluži skoraj primerljivo stopnjo oboževanja kot njen predhodnik Lavazza BLUE. Skoraj. Mojih decaff dni je torej konec; end of an era. Hvala bogu (in M.)

Ne vem, v čem je problem, ampak zadnjih nekaj dni imam prvič v življenju težave s spanjem. Nemogoče. Jaz sem tip človeka, ki lahko zaspi kjerkoli, kadarkoli in kakorkoli, tudi v stoje, če je treba. And yet visim tu na blogu ob pol dveh zjutraj in jamram, kak ne morem spat. In to že 3 dan zapored. In potem zjutraj seveda ne morem vstat. Ampak jutri / danes to ni opcija. Danes moram vstat ob 6:45 in zbudit ženo, če ne bo spet prespala tiste ene in edine obvezne vaje na faksu, ki so edini razlog, da moram vsak teden spati sama od nedelje do petka, namesto od nedelje do četrtka.

Sobota je dan, ki je načeloma rezerviran za vaje z Wanted. In zadnjo soboto oz. zadnjo vajo sem “presedela na klopi”. Zakaj? Ker me je izdala moja draga škatlica. Or so I thought. Do danes.

Že pri uglaševanju je kazalo, da bo nekaj narobe, ker se ponavadi sploh ne rabim uglaševat, ker mi strune minimalno spuščajo ali pa je vse skupaj opravljeno v manj kot minuti. Tokrat sem imela občutek, da se kazalec na uglaševalcu malo norčuje iz mene. Ko sem se končno za silo uglasila, sem povezala kitaro z ojačevalcem in… no, to kar se je zaslišalo, vsekakor ni bilo tisto, kar bi človek (upravičeno) pričakoval. Neko sumljivo zlovešče hreščanje… Poskusile smo zamenjati kabel¹, preverile kontakte na obeh straneh, ugasnile in ponovno vklopile ojačevalec, spreminjale nastavitve (tako ojačevalca kot kitare)… brez uspeha. Tako sem kitaro odložila v kot, izklopila ojačevalec in do konca vaje najedala sobendašicam.

Danes sem se iz čistega dolgačasa podala v garažo, da malo poropotam… če že bas ne dela, se lahko pač izživljam nad električnimi kitarami, klaviaturami, bobni in celo mikrofonom. A whole garage of instruments to abuse! In nekje sredi tega izživljanja, mi je svanulo; mogoče smo iskale vzrok težave na napačnem koncu. Kaj če sploh ni kriv ojačevalec, ampak kitara? Po dveh preprostih empiričnih poskusih, ki sta vključevala povezovanje kitar in ojačevalcev v različnih kombinacijah, sem ugotovila, da moj 20-kilogramski ojačevalec² brezhibno deluje. Kitara gre pa jutri z mano k Hartmanu in od tam na servis.

1. če bi bil to slučajno problem [that's all!]
2. njegova teža je razlog, da ga še nisem odvlekla na servis, ker je moje prevozno sredstvo javni potniški promet [that's all!]

Saj ni res, pa je… Že pred časom sem pisala o svoji odvisnosti od kave, natančneje Lavazza kave in o abstinenčni krizi, ki jo doživljam, odkar so mi ukinili dobavo dotične kave. Včeraj se je po naključju od nekod pojavila še ena spregledana kapsula sicer brezkofeinske kave, ampak nevertheless… saj bi lagala, če bi rekla, da pijem to kavo zaradi njene “funkcije”. Pijem jo, ker je tako blazno dobra! Torej sem se odločila konzumirati še zadnjo preživelo kapsulo; nalila vodo v aparat, ga priključila, vstavila kapsulo, podstavila skodelico, obrnila gumb in čakala… dišala je že kot “prava” Lavazza. Ne vem, kak vi pijete kavo, I take mine with little suggar and lots of milk. In ravno nekje sredi vlivanja mleka v kavo, me je prešinilo, kako zelo ironično bi bilo, če bi se izkazalo, da je mleko kislo. And guess what?! Pa je res, kar mi je postalo boleče jasno že pri prvem požirku. Gaddemet!!! Pa zakaj? What did I ever do to deserve this? *buuuuuuuuuu*

Pred nekaj dnevi sem napol kinda obljubila Malini, da bom povedala, kaj se je zgodilo z mojim piercingom v obrvi… so here’s my scar story. Kinda.

Če se ne motim, bo 1.1.2008 dve leti odkar sem priznala poraz svojemu piercingu in ga dokončno odstranila.¹ In če se sedaj spomnim na neumnost, ki me je stala tega piercinga… Idiot! Anywho… dobro leto in pol sem imela v levi obrvi t.i. “barbel“, ki je imel na obeh koncih “špičke”. Taki res badass piercing. In potem mi je nekega lepega dne uspelo eno od špičk zgubiti. In ker sem bila takrat še mlada in neumna,² sem šla nov piercing kupit kar na štante ob Ljubljanici. Glede na to, da sem prvega kupila na štantu v City Parku, se mi to niti ni zdelo tako tragično. Ko sem obletala že vse štante in še vedno nisem našla, kar sem iskala, mi je prijazni primorec ponudil drugačen piercing, ki pa bo “ravno tako vredu”. Sicer je bil precej debelejši od mojega in za razliko od mojega popolnoma raven, je pa imel na koncu ravno taki špički kot moj. And that was good enough for me.Doma sem si ga z nekaj težavami sicer namontirala, ampak me je zadeva precej bolela še kar nekaj časa. Ampak ker se jaz ne dam kar tako, sem z njim vztrajala več mesecev in čakala, da se telo pač navadi nanj. Na tem mestu moram povedati, da z osnovnim piercingom nisem imela NOBENIH težav whatsoever, zato bi mi lahko tokrat posvetila rdeča lučka, ampak mi pač ni. I really am THAT stupid (sometimes).

To make a long story short; po nekaj mesecih sem šla v Cult, kjer mi je prijazna prodajalka prodala ŠPIČKO za moj originalni piercing. Ampak je bila škoda že narejena; telo je začelo piercing zavračati in po še nekaj mesecih, ko je zadeva postala kritična in bi se mi lahko koža vsak čas pretrgala, sem 1. januarja kot svoj novoletni sklep zaključila to poglavje in vzela piercing ven.

Ni pa popolnoma izključeno, da si ga ne bom šla ponovno delati; imam že ugledan studio, kjer mi ga bodo po vsej verjetnosti delali. V Mariboru, kjer so moji lepši polovici zelo estetsko naredili piercing pod ustnico (oz. na bradi, kakor je komu ljubše).

1. can we all take a moment here? [that's all!]
2. neizkušena bo verjetno bolj politično korektno [that's all!]

Idejo sem ukradla rockstar, ki jo je bržkone ukradla komu drugemu¹ … Ampak ker sem malo brez domišljije v tem trenutku in ker iskanje “sanjskega moškega” ponavadi ne zaposluje ravno mojih možganov, sem obupala pri petih. Mogoče bom pa v naslednjih dneh našla še tista dva junaka, ob katerih bi me mogoče zamikalo zamenjati ekipo. Mogoče beying the operative word.

Clive Owen

I’ve had a thing for since forever… ampak v pravi obliki, se ve. Tak malo utrujen, neprespan, neobrit in malo žleht.

Dominic Purcell

The “Brute” as he referred to himself on “Prison Break”. Jaz bi ga vseeno imela, tudi če ni najbolj bistro bitje na svetu. Grem stavit, da ima druge (niti ne tako) skrite kvalitete.

Amaury Nolasco

Še en pobegli kaznjenec iz “Prison Break”-a. Kot je rekla že rockstar, tako lepih oči na moškem še nisem videla. To, da govori (meni) najlepši jezik na svetu, je samo dodaten plus.

Chad Michael Murray

Tale je sicer še malo “mlečen”, ampak ima potencial. Bomo počakali še par let, da vidimo, če bo zrastel v pravega “bad boy”-a.

And last but not least… the ULTIMATE BAD BOY… Robbie Williams

Ta izbira je po mojem mnenju skregana z vsakršno logiko in/ali zdravo pametjo. Ta tip je vse, kar me pri moških odbija (vizualno) ampak je nekaj tako živalsko privlačnega na njem, nekaj tako seksualnega, da bi ga² naskočila brez pomisleka.³

1. to ni več moj problem, sami se zmenite!!! [that's all!]
2. ob dani priložnosti [that's all!]
3. zdaj mi je pa malo nerodno… did I say that out loud? [that's all!]

Moj “alltime favourite poet”. Romantik, ofkors. Španski romantik, da ne bo pomote. In ena meni najljubših njegovih pesmi:

Volverán las oscuras golondrinas
en tu balcón sus nidos a colgar,
y otra vez con el ala a sus cristales
jugando llamarán.

Pero aquellas que el vuelo refrenaban
tu hermosura y mi dicha a contemplar,
aquellas que aprendieron nuestros nombres….
ésas… ¡no volverán!

Volverán las tupidas madreselvas
de tu jardín las tapias a escalar
y otra vez a la tarde aún más hermosas
sus flores se abrirán.

Pero aquellas cuajadas de rocío
cuyas gotas mirábamos temblar
y caer como lágrimas del día….
ésas… ¡no volverán!

Volverán del amor en tus oídos
las palabras ardientes a sonar,
tu corazón de su profundo sueño
tal vez despertará.

Pero mudo y absorto y de rodillas
como se adora a Dios ante su altar,
como yo te he querido…, desengáñate,
así… ¡no te querrán!

Za prevod je malo kasno v tem trenutku, mogoče kaki update tomorrow, če se izkaže, da dejansko obstaja interes.