Devon Dyke

Sobota je dan, ki je načeloma rezerviran za vaje z Wanted. In zadnjo soboto oz. zadnjo vajo sem “presedela na klopi”. Zakaj? Ker me je izdala moja draga škatlica. Or so I thought. Do danes.

Že pri uglaševanju je kazalo, da bo nekaj narobe, ker se ponavadi sploh ne rabim uglaševat, ker mi strune minimalno spuščajo ali pa je vse skupaj opravljeno v manj kot minuti. Tokrat sem imela občutek, da se kazalec na uglaševalcu malo norčuje iz mene. Ko sem se končno za silo uglasila, sem povezala kitaro z ojačevalcem in… no, to kar se je zaslišalo, vsekakor ni bilo tisto, kar bi človek (upravičeno) pričakoval. Neko sumljivo zlovešče hreščanje… Poskusile smo zamenjati kabel¹, preverile kontakte na obeh straneh, ugasnile in ponovno vklopile ojačevalec, spreminjale nastavitve (tako ojačevalca kot kitare)… brez uspeha. Tako sem kitaro odložila v kot, izklopila ojačevalec in do konca vaje najedala sobendašicam.

Danes sem se iz čistega dolgačasa podala v garažo, da malo poropotam… če že bas ne dela, se lahko pač izživljam nad električnimi kitarami, klaviaturami, bobni in celo mikrofonom. A whole garage of instruments to abuse! In nekje sredi tega izživljanja, mi je svanulo; mogoče smo iskale vzrok težave na napačnem koncu. Kaj če sploh ni kriv ojačevalec, ampak kitara? Po dveh preprostih empiričnih poskusih, ki sta vključevala povezovanje kitar in ojačevalcev v različnih kombinacijah, sem ugotovila, da moj 20-kilogramski ojačevalec² brezhibno deluje. Kitara gre pa jutri z mano k Hartmanu in od tam na servis.

1. če bi bil to slučajno problem [that's all!]
2. njegova teža je razlog, da ga še nisem odvlekla na servis, ker je moje prevozno sredstvo javni potniški promet [that's all!]

Ta vnos je bil objavljen 22.11.2007 22:13 in je prikazan pod WANTED, buče, mjuzik. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.