Armageddon1 je zame the ultimate tear jerker movie. And it’s a movie I love, hate, love to hate and hate to love, all at once. Enostavno zato, ker me kljub vsemu svojemu patriotskemu, “americans save the day” sranju čisto vsakič2 spravi v jok. In s tem ne mislim nekega medlega hlipanja, ampak čisto pravo ta zaresno tuljenje, ki pritiče vsaki ženski ob gledanju tovrstnih zadev. Recite kar hočete, ampak nihče me ne bo prepričal, da je prav, da mora Harry Stamper ostati na asteroidu. Pa četudi je to v dobro celotnega sveta. In njegovo slovo od hčerke je prav by the book heartbreaking. In muzika na koncu3 je samo še pika na i in zadnja stopnja popolne dehidracije… Like I said: the ultimate tear jerker. Or is it just me?! 
- ki so ga ravno danes ponovno zavrteli na HRT2 [that's all!]
- and I’ve seen it like a million times [that's all!]
- glej video - če je še kje kdo, ki slučajno ne ve tega [that's all!]
(RSS) vnosi
Dober film. Če odmisliš to, da se ne bi mogel zgoditi v resnici, je super zabava za vsako nedeljo.
ne vem, če bi tovrstnemu čustvenemu pretresu ravno rekla zabava…
Sure it is honey!
Če ne druga zato, da se mi lahko potem režiš, ko ti povem, da sem praktično na glas jokala.
I’m sorry, samo ko si te predstavljam kak na ves glas tuliš… si ne morem pomagat…
It’s just you. Film me čustveno ni premaknil niti za nanometer. (No, razen tamale Tylerjeve, tisti premiki so bili pa drugje in v drugih merskih enotah). And I have cried before… (tako iz glave pri Vuku samotnjaku in Mononoke Hime).
ja film je čist pocukran ampak komad je fantastičen in zarad samega komada imam jaz včasih solze v očeh. film…tko tko.