Devon Dyke

Disclaimer No. 1: ne priporočam v branje ljudem, ki imajo nizek prag tolerance za sentimentalnost, osladnost in borderline verske vsebine ter jih niti najmanj ne zanima moje osebno življenje.

Pred malo manj kot 16. leti sem v nekem trenutku strahu in obupa zvlekla brata v kot njegove sobe in ga skoraj prisilila, da je z mano prosil boga, da bi naši družini¹ podaril še enega otroka. Obviously opisani dogodek spada v moje “religious” obdobje.² Moja logika je bila prav otroško preprosta; z dojenčkom v hiši bosta starša primorana nehati kričati in najti način, da se zmenita, kar se pač imata za zmenit na sobni jakosti. Which would have been good enough for me at the time.

Očitno sva se nekomu tam zgoraj zasmilila ali pa se je enostavno strinjal, da bi moj načrt lahko dejansko uspel. Na današnji dan pred 15. leti sem³ dobila sestro. In ne glede na to ali je njeno rojstvo zgolj srečno naključje ali znak od zgoraj, sem za njo neskončno hvaležna.

Mala, upam, da veš, kako zelo rada te imam. Tole je pa zate: David Bisbal in Silencio.

Disclaimer No. 2: slika je, kakršna je, ker je slikati pubertetnico ena najtežjih stvari na svetu and this is the best I could do.

1. ki je bila v danem trenutku tik pred razpadom [that's all!]
2. as if to ni dovolj razvidno iz konteksta! [that's all!]
3. na bratovo veliko razočaranje, ki je upal, da bo končno dobil vsaj enega brata [that's all!]

Ta vnos je bil objavljen 30.11.2007 20:39 in je prikazan pod buče, osebno. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.