Devon Dyke

obljubim, da bom celo leto pridna, če mi naslednje leto prineseš tole:

Ravnokar sem na TVju slučajno ujela prispevek o tej novi maniji, ki se širi po ZDA in je vezana na dotično igro in na njej sorodno igro “Guitar Hero 3″. V bistvu gre za neke vrste instrumentalne karaoke, po principu precej podobne igram SingStar za Play Station, s tem da tu počnete veliko več kot samo pojete. Pri “Guitar Hero 3″ igrate kitaro¹, pri “Rock Band” pa kitaro, bas kitaro, bobne in še pojete zraven. Seveda ne morete vsega tega početi sami, tako da je to multiplayer game.

Glede na to, da sem tako ali tako undercover karaoke fan, je logično, da mi je tudi tale igra takoj padla v oči. Tako da na tem mestu ponovno svečano obljubljam Božičku, da bom celo leto pridna, če me bo naslednje leto pod smrekico čakala velika škatla polna wannabe inštrumentov. Aja, pa glede na to, da nimam Play Station-a, mi lahko prineseš še to.

1. kot zelo jasno nakazuje že ime igre [that's all!]

Iz nekega neznanega razloga me ta pesem vedno “dvigne”… Škodit ne more.

Danes je 25. december, Božič… jaz pa delam. Just like any other day of the year. Lovely.

Tale pesem je bila ena mojih najljubših božičnih pesmi še preden sem ugotovila, da obstaja celo v izvedbi gejevske ikone¹ in lezbijke², zdaj pa sploh…

Letošnji Božič sicer ni čisto to, kar bi si od Božiča želela, but it will have to do. Merry Christmas everyone.

1. Céline [that's all!]
2. Rosie [that's all!]

Ne samo, da moram pisat po njenem blogu…še sramoto si moram nardit. Pih!

My beloved si je dala danes delat še enga tatujčka. Na notranjo stran roke - malo pod pregibom komolca. Beautiful stuff!

Priznam. Bila je popolnoma mirna. V bistvu sem se jaz zraven nje tresla kot šiba na vodi. Zelo, zelo sem ji hvaležna, da me ni nagnala iz Perotovega studia.
Pomoje so bla vprašanja PRED najhujša: ˝Pa si ziher? …to ostane celo življenje veš! …Kaj pa če dobiš alergično reakcijo?… Še vedno si lahko premisliš veš???˝
Grozno mi jo je bilo gledat, ko je tam ležala in kremžila obraz. Najraje bi ga vsekala po buči; ˝Stop hurting her!!!˝

Sej je trajalo samo 10 minutk. In prav zares se je splačalo potrpeti (govorim seveda o sebi ).

ps: Še vlak za Lj sma ujele pravočasno!

Disclaimer: ne priporočam v branje ljudem, ki imajo nizek prag tolerance za sentimentalnost, osladnost in jih niti najmanj ne zanima moje osebno življenje.

V naši družini je bila mama vedno šef. Capo di banda. Pa ne (samo) zato, ker je pač tak tip človeka, ampak do neke mere tudi “silom prilike”, ker fotra pač nikoli ni bilo. Odkar se spomnim je imel službe, ki so zagotavljale zahtevale precejšnjo odsotnost od družine in družinskega življenja. Tudi sicer je “daddy dearest” precej čustveno zadržan, tako da mi dnevi kot je bil včerajšnji, ko se mi za trenutek zazdi, da pod trdo zunanjostjo obstajajo pristna čustva, tako pomembni. I find some strange kind of comfort v trenutkih, ko ga malo bitje¹, za trenutek omehča in ga nezavedno prisili, da razkrije svojo čustveno plat.

1. ki biološko gledano sicer nima nič z njim, vendar ga po zaslugi moje mame kliče “dedi” [that's all!]

Tiste, ki ste pridno zbirale škatle, čaka nagrada; kuhano vino. Tiste, ki tozadevno niste bile tako pridne, si boste morale pijačo prislužiti drugače (ali prinesti s sabo).

Za glasbo bomo poskrbele me, če imate kakšno glasbeno željo, ki bi jo želele slišati v soboto, nam to lahko sporočite na bend@wanted.si.

God, I wish I could learn to play that some day.

Včeraj sem malo brskala po Malininem blogu in naletela na tole zanimivo objavo, ki me je spomnila na mojo izkušnjo s tetoviranjem.

Ko ljudje izvejo, da imam tatu, se ponavadi zgodijo 3 stvari:

1. vprašajo me, ali ga lahko pokažem¹
2. vprašajo me, kaj pomeni²
3. vprašajo me, kdo mi ga je naredil in če je bolelo.

Odgovor na zadnje vprašanje je: v Chicagu in DA. Absolutely. Ne verjamem, da dejansko obstaja kdo, ki je slepo prepričan, da tetoviranje ne boli. After all je sam postopek tetoviranja sestavljen iz n³ vbodov, kjer ti z iglo vnašajo barvo pod kožo. Needles usually equals a certain amount of pain. In ko se odločiš za tatu, se nekako smatra, da si se z obljubljeno bolečino sprijaznil. Oziroma vsaj misliš, da si se. You can’t really be sure, dokler te ne začnejo mrcvariti⁴.

Glede na Malinino izkušnjo, bi rekla, da sem jo jaz odnesla poceni, saj je bil moj tatu narejen v uri in pol (v enem “šusu”), tako da vsekakor sočustvujem z njo.

Sicer je trajalo nekaj časa, da je spomin na bolečino malo zbledel, preden sem sploh začela razmišljati o tem, da bi se še kdaj spustila v karkoli podobnega, ampak ugotavljam, da je res na nek način “addictive”… I want some more. In komaj čakam na naslednjega.⁵

1. which I do, ker sem nice person, čeprav to ni najbolj praktična stvar na svetu, glede na to KJE ga imam [that's all!]
2. in jim razložim, vsakemu posebej, čeprav mi vse skupaj že malo preseda, after having explained it so many times before [that's all!]
3. kjer je n naravno število [that's all!]
4. hvala bogu, da ne vidim svojega hrbta in sem tale prizor videla šele POST FESTUM, ker bi sicer najbrž pobegnila iz studia sredi dela [that's all!]
5. don’t tell my mother [that's all!]

Ker sem navadna papiga, sem se odločila, da se bo moja današnja objava “šlepala” na ženino…

Well, not quite, ampak skoraj… Moj “Leave Me Alone” nima veze s Pink, pač pa s stand-up komikom Pablom Franciscom in njegovim “Chinatown” act-om. Hilarious. I love this guy.

And of course the Preview-Man parody. Za crknit.