Devon Dyke

Disclaimer: ne priporočam v branje ljudem, ki imajo nizek prag tolerance za sentimentalnost, osladnost in jih niti najmanj ne zanima moje osebno življenje.

V naši družini je bila mama vedno šef. Capo di banda. Pa ne (samo) zato, ker je pač tak tip človeka, ampak do neke mere tudi “silom prilike”, ker fotra pač nikoli ni bilo. Odkar se spomnim je imel službe, ki so zagotavljale zahtevale precejšnjo odsotnost od družine in družinskega življenja. Tudi sicer je “daddy dearest” precej čustveno zadržan, tako da mi dnevi kot je bil včerajšnji, ko se mi za trenutek zazdi, da pod trdo zunanjostjo obstajajo pristna čustva, tako pomembni. I find some strange kind of comfort v trenutkih, ko ga malo bitje¹, za trenutek omehča in ga nezavedno prisili, da razkrije svojo čustveno plat.

1. ki biološko gledano sicer nima nič z njim, vendar ga po zaslugi moje mame kliče “dedi” [that's all!]

Ta vnos je bil objavljen 17.12.2007 17:54 in je prikazan pod buče, osebno. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.