Devon Dyke

Vsakič, ko je treba kje kaj popraviti, pošraufati, razstaviti ali sestaviti, sem vedno prva v vrsti za to delo. I love it. In od nekdaj me je frustriralo, da mi doma niso dovolili prevzeti teh opravil; oče je bil sicer veliko odsoten in včasih stvari niso mogle počakati nanj, je bil pa zato svak toliko bolj priročen. Če pa še on ni imel časa, pa brat. Samo jaz ne. Čeprav sem ves čas iskanja izvajalca določenega dela skakala okrog mame¹ in vpila: “Pick me! Pick me! I can do it!” Večinoma brez uspeha. Na koncu so delo zaupali kateremu od strokovnjakov, čigav strokovna usposobljenost je sestojila zgolj iz njegovega priveska med nogami. Not fair.

Nikoli ne bom pozabila dogodka, ko si je mama omislila nov plinski žar, precej veliko in rather profi izgledajočo zadevo in jo je bilo ofkors treba sestavit. Ko sem zagledala škatlo, so se mi kar zasvetile oči, v mislih pa sem že zbirala na kup orodje za montažo. Nakar mama izjavi, da mora zdaj poklicati svaka, da pride to sestavit; sicer sem ji zatrjevala, da to zmorem tudi jaz, ampak je vseeno poklicala moškega, da opravi to zahtevno delo. Gaddemet.

Zakaj tak uvod? Nedavno mi je namreč umrl zunanji disk. Kar bi bil idealen izgovor za nakup novega², če bi le našla način, da ta strošek vključim v svoj budget, kar v danem trenutku ni izvedljivo. Torej je treba stari disk nekako usposobiti. Po obširnem googlanju problema in testiranju vseh mogočih teorij o tem, da je napak softverska oz. da so nekako krivi Windowsi, ker ga ne zaznajo, sem prišla do zaključka, da je revežu umrlo napajanje. Ena varianta je bila, da ga vzamem iz ohišja in fizično vklopim v namizni računalnik, kar bi bilo super, če bi imela namizni računalnik. Ker pa imam samo laptopa, ta opcija odpade. Druga in hkrati zadnja rešitev, ki mi jo je našel Google³, je bila, da kupim ohišje za zunanji trdi disk, razstavim starega, vzamem ven disk in ga preselim v novo ohišje⁴, kar bi moralo rešit problem. Tako sva se na poti na vajo ustavili v Europarku in kupili novo ohišje in če bi bilo po moje, bi jaz zadevo razmontirala/zmontirala že kar v avtu. Ampak sem bila zaradi odsotnosti orodja primorana počakat, da se vrnem domov. Sem bila pa zato toliko bolj vesela in zadovoljna, ko mi je uspelo vse skupaj opraviti brez, da bi v procesu kaj pokvarila. Actually I’m quite proud of my geeky self.

1. vodje projekta [that's all!]
2. tako ali tako sem dosegla njegovo max kapaciteto [that's all!]
3. razen servisa, ki bi me stal najbrž več kot nov disk [that's all!]
4. z novim napajanjem, seveda [that's all!]

Zbolela sem. Sicer je najbrž samo malo hujši prehlad, ampak jaz se trenutno ipak preživljam kot natakarica in če ne morem govorit, ne morem delat, ne? In to ravno danes, ko me čaka celi dan letanja okrog po opravkih, potem pa še služba od 16h do kdovekdaj¹ Je*ote… just what I needed. NOT!

1. zjutraj enkrat [that's all!]

Danes ni ravno moj dan, kot je razvidno že iz naslova objave. Za začetek sem se zbudila z bolečinami v grlu, glavi in križu. Sicer ne verjamem, da so zadeve med seboj povezane, pa tudi če so, mi je čisto vseeno, samo naj me že neha bolet vse skupaj. Naslednji udarec je bil računalnik, ki je ostal prižgan čez noč¹… do tu vse lepo in prav, ko pa sem ga zjutraj želela uporabiti za službene zadeve, se je prostovoljno obesil. Pa tudi to nebi bilo nič hudega, če bi standardno “zdravilo” za tovrstne situacije² zaleglo - pa ni; oz. je in to celo bolj kot bi si želela. Ko se je hudič enkrat ugasnil, ga namreč nikakor nisem mogla prižgati nazaj. Tako da sem naslednjih nekaj UR poskušala prepričati računalo, da se lepo prosim prižge nazaj in še lepše prosim dejansko ZAŽENE Windowse… Po nekaj urah mi je celo uspelo. Super. Do takrat sem seveda že popolnoma izgubila voljo ne samo do dela, ampak do življenja nasploh. Zato sem se potolažila s kosilom³ in gledanjem dolpotegnjenega L Worda.⁴ Zvečer sem sicer imela namen se dobiti na pijači, pa sem ugotovila, da mi stanje na nogah danes ne dene preveč dobro, ker se počutim malo “pijana”, tako da sem se lepo usedla nazaj na kavč in odpovedala svojo udeležbo na pijači. In ker sem sedaj “stuck” doma, sem se želela malo pozabavati z glasbo, a sem kmalu ugotovila, da sem ob nedavnem ponovnem nalaganju računala ostala brez določenega software-a, ki ga sicer imam shranjenega na zunanjem disku, ki pa mi zadnjih nekaj tednov nagaja in se pusti prepoznati samo na določene dneve v mesecu, tako da sedaj ne morem do njega… je še kje kaj, kar bi mi lahko šlo danes narobe?! *sigh*

1. z namenom, da si dol potegnem zadnji del L Word-a [that's all!]
2. beri: RESET [that's all!]
3. ki mi je nekako povzročilo več bolečin kot zadovoljstva [that's all!]
4. vsaj nekaj dobrega v današnjem dnevu [that's all!]

Tole sem malo prej “ujela” na TV Papriki. Nekako si ne morem pomagati, da nebi opazila ironije v nastali situaciji… dečki na posnetku so namreč “poraženci” lanskoletnega tekmovanja “Super Zvezda”, ki ga organizira Net TV¹. Ironijo vidim predvsem v tem, da je tale “Casanova” po mojem mnenju precej nad tistim zmazkom, ki so ga v izvajanje prejeli zmagovalci; saj se še spomnite “Piyama party”-ja? Trenutno pa poslušalce osvajajo s priredbo “Pod oknom sem stal”… ring a bell?

Glede na to, da sem dotično sezono Super Zvezde celo občasno spremljala in sem imela čast slišati tele dečke peti v živo, moram reči, da kdorkoli jih je spoliral, did a very good job. Ker niti eden od njih ne zna pet v resnici, plesati so se očitno naučili², oblači jih pa očitno NE ona krula, ko jim je ocenjevala outfite na tekmovanju³ Pa Davidova govorna napaka me še vedno zabava enako kot me je, ko je prvič odprl usteca… kak fajn…

1. trenutno je v teku Super Zvezda 2008, če se ne motim [that's all!]
2. za silo [that's all!]
3. Mirjana GROZA nekaj… [that's all!]

Kot da selitev na drugi konec države ni dovolj stresna sama po sebi, so za dobro voljo poskrbeli še zaposleni pri podjetju TRIERA, sicer ponudniku internetnih storitev, ki bi mi morali v torek, 05.02.2008 priklopiti internet, a je največ, kar jim je uspelo spravit skupaj, poslati enega dečka, ki me je ob 9:10 zjutraj vrgel pokonci, priklopil neko zadevo v vtičnico in strokovno povedal, da on tega ne more zdaj, ker je sam in ima samo eno uro časa, ob 10:00 ma namreč že naslednjo stranko¹, tako da bom morala počakati jaz… do kdaj pa?! Do 18.02.2008, ko mi bo dotično podjetje poslalo 2 dečka, ki mi bosta potem 2 uri rovarila po stanovanju in delala nekakšno nadgradnjo obstoječe inštalacije, ki bo sploh omogočila priklop interneta. Moram sploh povdarjati, kako zelo me je opisani incident razjezil? Za ilustracijo… ko sem zvečer istega dne razlagala dnevne dogodke svoji lepši polovici in zraven s precejšnjo ihto rezala kruh za večerjo, sem skoraj ostala brez prsta - ureznina št. 56481324²

Dobra stran tega je, da sem dobila vsaj kabelsko TV, tako da imam vsaj zvečer³ kaj početi. Če pa koga slučajno zanima, kako sem se brez interneta lahko povezala na blogos in napisala tole objavo… šlepam se. Ko največji klošar se šlepam na sosedo, ki mi je prijazno dovolila souporabo njenega wireless interneta. Lepo od nje, AMPAK… gospa živi eno nadstropje pod mano, njen router pa je očitno bolj črnogorske sorte, ker je dosegljivost oz. razpoložljivost njegovega signala precej odvisna od vaše trenutne sreče in njegovega trenutnega navdiha. Če se boste slučajno sprehajali mimo mojega bloka in videli čudaka v pižami, ki se z laptopom sprehaja po stanovanju, se ne čudite - spet sem offline in obupano poskušam najti signal. Gaddemet!!!

1. ki RES ne more počakat par minut [that's all!]
2. medicinska pomoč tokrat ni bila potrebna [that's all!]
3. kadar ne delam [that's all!]