Devon Dyke

Včeraj sva imela s sodelavcem zanimivo debato o tem, kaj je prav oz. normalno, kaj je običajno in kaj sprejemljivo. Po njegovem je biti queer sicer sprejemljivo, ni pa normalno. Jaz trdim, da mogoče ni običajno¹, je pa popolnoma normalno. Glede na to, da se sicer čisto vredu razumeva, se nisem spuščala v semantiko njegovih trditev, poleg tega je mojo pozornost pritegnila njegova zelo trdna odločenost, da vse lepo in prav, ampak otrok nam pa nebi smeli dati v vzgojo. Razen če se “žrtvujemo”, damo noge narazen² in pridemo do otroka po naravni poti. Pa še takrat je družina z dvema mamama najmanj sporna, če ne kaj hujšega…

Pa smo spet tam; zakaj za boga je tako težko dopustiti možnost, da lahko tudi dva partnerja istega spola vzgojita čisto “normalnega”³ otroka?! Če lahko en sam starš vzgoji otroka, zakaj ga nebi mogla dva, samo zato, ker sta istega spola? In še zadnjič: ni boljše, da ima otrok dva starša, pa čeprav istega spola, ki ga imata rada in mu nudita varen dom, kot pa disfunkcionalno hetero družino? S tem nikakor ne predpostavljam, da so vse hetero družine disfunkcionalne, ampak enako nefer bi bilo predpostaviti, da so takšne vse queer družine. Zagovornikom tega bi priporočila ogled “All Aboard - Rosie O’Donell’s Family Cruise” ali pa kakšnega drugega dokumentarca na temo queer družin… za malo razširit obzorja, če nič drugega.

Jaz sem za naju prepričana, da bova čisto vrei mami najinim otrokom in vem, da jim zgolj zato, ker bodo imeli dve mami, ne bo čisto nič manjkalo v življenju. Kdor misli, da naju najina usmerjenost diskvalificira kot potencialno uspešna starša, me lahko kušne na rit. Both cheeks. Pardon my french.

1. ipak naj bi bila statistično gledano večina populacije hetero [that's all!]
2. govorim za lezbijke, geji so po tej teoriji tako ali tako pogoreli na celi črti [that's all!]
3. ne morem verjet, da sem uporabila to osovraženo besedo [that's all!]

Danes sem prav nadležno hiper. Ob pol 9h so me poskušale zbuditi referentke Salomonovega oglasnika, pa jim ni uspelo¹, me je pa zato ob 11h zbudila bivša delodajalka s prošnjo, naj ji neko datoteko pripravim za tisk. In od trenutka, ko sem vstala, sem v pogonu. Pripravila dotično datoteko, poklicala na Salomonov oglasnik in se zmenila vse glede oglasa, napisala nekaj tri- oz. več-lateralnih mejlov, pozajtrkovala, bila pod tušem², pospravila posteljo, opravila nekaj telefonskih pogovorov in uskladila nekaj obveznosti in za dobro jutro ženi zdrdrala, kaj vse mora ONA storiti danes… in to vse na moj day off. Somebody stop me!

1. ipak sem šla spat sredi noči in po nekaj jack-colah [that's all!]
2. full service [that's all!]

Ko sem bila mlajša, sem si nekaj časa grizla nohte. Let’s face it; kdo si jih pa ni? Na srečo me je vse skupaj precej hitro minilo, sem pa našla drugo obliko zabave - grizenje¹ kožice ob nohtih, kar je šlo včasih v precejšnje ekstreme, tako da sem zavoljo povzročenih bolečin sčasoma odnehala tudi s tem samodestruktivnim početjem. Potem je bil nekaj časa mir. In potem sem si nekaj let nazaj pozimi začela grizti ustnice.

Največkrat me je “prijelo”, ko sem bila živčna ali zelo zatopljena v nekaj, kar sem pač počela, tako da sploh nisem opazila, kaj počnem, dokler ni začelo vse skupaj krvaveti in svinjsko boleti. Ampak in true taurus fashion, me tudi to ni ustavilo, da si nebi s tem početjem prigrizla prave male infekcije, ki je na ven izgledala podobno herpesu, bolelo pa je neprimerno bolj. In rabilo precej več časa, da se zaceli in pozdravi. Ponavadi je tovrsten dogodek označil konec “sezone”; končno sem se nečesa naučila na napakah in pustila ustnicam, da se zacelijo. In potem mir do naslednje zime, ko so ustnice spet spokale od mraza, jaz pa sem samo nadaljevala delo, ki ga je začel že mraz… Letošnja sezona pa po dolžini prekaša vse ostale. Vmes sem staknila že dve tovrstni infekciji, pa imam še vedno čisto pogrižene ustnice… I just can’t seem to stop myself. Ima kdo kak koristen nasvet?!

1. in temu sorodni načini odstranjevanja [that's all!]

Danes me je Andy spomnila na Melisso, so there you have it… delček koncerta s turneje “Live and Alone”, ena meni najljubših njenih pesmi: “Like The Way I Do”

Včasih ljudje kljub opozorilom rinemo z glavo skozi zid in se ob tem trudimo verjeti, da posledice ne bodo takšne, kot nam jih napovedujejo izkušnje. Ampač včasih posledice enostavno so to, kar bi bilo v dani situaciji pričakovati.

Tako bi recimo bilo pričakovati, da bom po selitvi v Maribor prisiljena stopiti nekaj korakov nazaj proti omari, iz katere sem si tako težko izborila pot. In čeprav tega kljub opozorilom nisem hotela videti, bom morala slej ko prej priznati, da stvari so, kakršne so. In da sem si zgolj z eno samo potezo preprečila nekaj zame precej osnovnih stvari, kot je pravica, da jo na cesti primem za roko ali pa poljubim medtem, ko stojiva v vrsti v trgovini ali pa čakava v križišču na zeleno luč. Maribor ima do takšnih kot sem jaz precej nižjo toleranco. In za razliko od Ljubljane, kjer je bila relativno svobodna, ker je bila dobrih 100 km stran od svojega realnega življenja, je Maribor dom njene družine, prijateljev, znancev, sošolcev in ostalih bolj ali manj pomembni osebkov v njenem življenju, ki ne vedo in zaenkrat ne smejo vedeti… in moja dolžnost je, da sodelujem pri njenem ohranjanju statusa quo, ker je njena situacija toliko bolj “ranljiva” kot moja; jaz sem iz omare že zlezla, ves drek, ki se je pri tem vsul name, sem predelala¹ in si za plačilo izborila popolno svobodo biti to, kar sem, brez oziranja čez ramo in strahu pred tem, kdo vse me lahko vidi. Njo vse to še čaka. In če želim ostati ob njej, bom morala stopiti teh nekaj korakov nazaj proti omari, čeprav je to zadnje, kar si želim na tem svetu.

It’s times like this when life seems most unfair to me.

1. ali pa potlačila [that's all!]

Sicer so me na to opozarjali še pred dejansko selitvijo v Maribor, ampak se nisem kaj dosti zmenila za opozorila… odkar živim v Mariboru pa vse bolj opažam, da so ljudje tu dejansko malo za “časom” oz. malo manj open-minded. Tako so me recimo v službi¹ bojda krstili za “he / she / it”, ker je moj spol očitno težko- oz. nedoločljiv. Sicer se popolnoma zavedam svoje androgenosti, tako z vidika izgleda kot nastopa, ampak na račun tega nisem imela težav z okolico že od osnovne šole.

Prvi dan v novi službi me je pijana stranka ocenila kot “lezbačo”², pred nekaj dnevi pa sem od full-grown lezbače napredovala kar v moškega. Za slednje me je namreč proglasil tip, ki je ob 4h zjutraj še kar pil Cuba Libre, plesal polko z eno mojih sodelavk³ in mi na vsak način želel najprej poljubiti roko⁴, potem pa, da ga jaz poljubim na lice⁵. Po zavrnitvi me je par sekund zabodeno gledal, potem pa popolnoma mirno izjavil, da sem precej “moška”, kar mi je seveda malo odneslo pokrov. Vprašala sem ga, kaj na meni je tako zelo moškega, razen malo krajših las, pa je rekel, da je to moj “močen” nastop. Iz tega lahko zaključim, da štajerski mačoti očitno vse ženske, ki niso boge in šibke in potrebne pravega dedca, pač smatrajo za MOŠKE. Z mano na čelu. Moj bog. Vsak dan izvem kaj novega. Izgleda, da bo tole moje bivanje v štajerski prestolnici še zanimivo. Stay tuned.

1. za mojim hrbtom ofkors [that's all!]
2. ta izraz BTW sovražim, so don’t use it to describe me under any circumstances [that's all!]
3. ki je bila takrat sicer že off duty [that's all!]
4. kar sem mu celo dovolila, go figure! naj še kdo reče, da se nisem trudila biti nice [that's all!]
5. kar sem seveda gladko zavrnila [that's all!]

Priznam, da večino glasbe, ki se vrti na mojem trenutnem delovnem mestu, bolj slabo prenašam, ampak tole je bila pa še ena ljubezen na prvo noto, čeprav ne razumem niti besede, niti nisem prepričana, da besedilo v resnici ima kakršenkoli pomen¹… v verziji z albuma Hotel Costes Vol. 6 by Stephane Pompougnac.

1. v kateremkoli jeziku [that's all!]