Devon Dyke

Včasih ljudje kljub opozorilom rinemo z glavo skozi zid in se ob tem trudimo verjeti, da posledice ne bodo takšne, kot nam jih napovedujejo izkušnje. Ampač včasih posledice enostavno so to, kar bi bilo v dani situaciji pričakovati.

Tako bi recimo bilo pričakovati, da bom po selitvi v Maribor prisiljena stopiti nekaj korakov nazaj proti omari, iz katere sem si tako težko izborila pot. In čeprav tega kljub opozorilom nisem hotela videti, bom morala slej ko prej priznati, da stvari so, kakršne so. In da sem si zgolj z eno samo potezo preprečila nekaj zame precej osnovnih stvari, kot je pravica, da jo na cesti primem za roko ali pa poljubim medtem, ko stojiva v vrsti v trgovini ali pa čakava v križišču na zeleno luč. Maribor ima do takšnih kot sem jaz precej nižjo toleranco. In za razliko od Ljubljane, kjer je bila relativno svobodna, ker je bila dobrih 100 km stran od svojega realnega življenja, je Maribor dom njene družine, prijateljev, znancev, sošolcev in ostalih bolj ali manj pomembni osebkov v njenem življenju, ki ne vedo in zaenkrat ne smejo vedeti… in moja dolžnost je, da sodelujem pri njenem ohranjanju statusa quo, ker je njena situacija toliko bolj “ranljiva” kot moja; jaz sem iz omare že zlezla, ves drek, ki se je pri tem vsul name, sem predelala¹ in si za plačilo izborila popolno svobodo biti to, kar sem, brez oziranja čez ramo in strahu pred tem, kdo vse me lahko vidi. Njo vse to še čaka. In če želim ostati ob njej, bom morala stopiti teh nekaj korakov nazaj proti omari, čeprav je to zadnje, kar si želim na tem svetu.

It’s times like this when life seems most unfair to me.

1. ali pa potlačila [that's all!]

Ta vnos je bil objavljen 12.03.2008 03:16 in je prikazan pod buče, osebno. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.