Včeraj sva imela s sodelavcem zanimivo debato o tem, kaj je prav oz. normalno, kaj je običajno in kaj sprejemljivo. Po njegovem je biti queer sicer sprejemljivo, ni pa normalno. Jaz trdim, da mogoče ni običajno1, je pa popolnoma normalno. Glede na to, da se sicer čisto vredu razumeva, se nisem spuščala v semantiko njegovih trditev, poleg tega je mojo pozornost pritegnila njegova zelo trdna odločenost, da vse lepo in prav, ampak otrok nam pa nebi smeli dati v vzgojo. Razen če se “žrtvujemo”, damo noge narazen2 in pridemo do otroka po naravni poti. Pa še takrat je družina z dvema mamama najmanj sporna, če ne kaj hujšega…
Pa smo spet tam; zakaj za boga je tako težko dopustiti možnost, da lahko tudi dva partnerja istega spola vzgojita čisto “normalnega”3 otroka?! Če lahko en sam starš vzgoji otroka, zakaj ga nebi mogla dva, samo zato, ker sta istega spola? In še zadnjič: ni boljše, da ima otrok dva starša, pa čeprav istega spola, ki ga imata rada in mu nudita varen dom, kot pa disfunkcionalno hetero družino? S tem nikakor ne predpostavljam, da so vse hetero družine disfunkcionalne, ampak enako nefer bi bilo predpostaviti, da so takšne vse queer družine. Zagovornikom tega bi priporočila ogled “All Aboard - Rosie O’Donell’s Family Cruise” ali pa kakšnega drugega dokumentarca na temo queer družin… za malo razširit obzorja, če nič drugega.
Jaz sem za naju prepričana, da bova čisto vrei mami najinim otrokom in vem, da jim zgolj zato, ker bodo imeli dve mami, ne bo čisto nič manjkalo v življenju. Kdor misli, da naju najina usmerjenost diskvalificira kot potencialno uspešna starša, me lahko kušne na rit. Both cheeks. Pardon my french.
- ipak naj bi bila statistično gledano večina populacije hetero [that's all!]
- govorim za lezbijke, geji so po tej teoriji tako ali tako pogoreli na celi črti [that's all!]
- ne morem verjet, da sem uporabila to osovraženo besedo [that's all!]
(RSS) vnosi
Tak ja. Povej jim.
27.03.2008 ob 18:13
morn poveat ki je finta in zakaj se tako proti temu borijo…iz istega razloga, kot takrat, ko so bili vsi proti temu, da bi samske ženske bile lahko upravičene do umetne oploditve.
psihologija otroka in pa sociologija socializacije uči, da se otroci učimo našega obnašanja (družbeno sprejemljivega) s posnemanjem, pozitivnim in negativnim. punčka naj bi imela doma in mamo in atija, dela to kar dela mami in se poistoveti z njo (da bo razočarana gospodinja) in čim bolj ignorira to, kar dela ati. na tak način se že v mladih ranih letih nauči, da mora kuhat in likat in da bo to njena življenjska naloga, in da ne sme prdat pred televizijo in hodit po gostilnah
fantič pa posnema očija, in ignorira mamina dejanja, zato pa je toliko moških, ki bi raje dali jajca stran rezat, kot pa v gospodinjstvu pomagali…
ustaljeni modeli so vsekakor preživeti, zastareli in trikrat prekopani psihologi in sociologi so mrtvi, bi lahko tud njihove ideje dali spat pa začeli znova, da ne bo nihče prikrajšan…
27.03.2008 ob 19:48
Po moje je fora nekje drugje. Samo po sebi ni problem, da imajo istospolni pari otroke. Problem je, ker jih vzgajajo v družbi, ki je homofobična. Če vsaj en del prebivalstva sprejema lezbijke in geje, tudi večina izmed teh ljudi ne sprejema, da bi imeli otroka/e in družino. Otrok iz take družine se bo slej ko prej srečal z žaljivkami, itd. na račun svojih staršev, ko bo pač reku ali npr. narisal slikico svoje družine. Seveda, to ne pomeni, da naj nobena ne ima otrok, sam se je pa treba zavedat kaj to - na žalost - prinese s seboj in, da ima lahko tudi kakšne negativne posledice na otroka.
Prejšnji teden sem gledala v Tedniku prispevek o istospolnih družinah. V prispevku je govorila tudi ene zatežena gospa iz ministrstva, ki je pa povedala eno smiselno stvar - če predpostavim, da je resnična. Rekla je, da ji je en outiran gej, ki ima majhnega otroka enkrat reku, da ga nikoli ne bi imela, če bi vedel kaj bo moral otrok iti skozi.
27.03.2008 ob 21:33
no, jaz sem navedla samo razloge, ki jih navaja stroka, ki je proti temu, da bi homoseksualni pari lahko posvajali otroke ali bili deležni pomoči s strani države glede umetne oploditve…
in zadeva ni enostavna niti takrat,ko ima ženska po naravni poti otroka in je pač z moškim spala zarad tega in potem živi z drugo žensko.Center za socialno delo ali tudi sodišče po uradni dolžnosti lahko predlaga, da se takim “parom” odvzame roditeljska pravica pz. samo materi, ker druga ženska sploh ne more imeti pravne vezi do otroka.zakon navaja zgolj razlog, “če so koristi otroka ogrožene” in bi se zagotovo našel kak izvedenec psihologije otroka, ki bi trdil,da so ogrožene otrokove koristi…
kot mati je pa lahko vpisana smao tista, ki ga je rodila, oče se pusti prazno, partnerka pa formalno nima pravic do otroka…
jaz osebno mislim, da je s tem zanikana pravica do družinskega življenja, ki jo zagotavlja evropska konvencija za varstvo človekovih pravic, in tudi v naši ustavi zagotovljena pravica, da je odločanje o rojstu otrok svobodno…
po drugi strani pa lahko imajo otroke vsi pijanci, narkomani, pretepači in podobno…
Moje podpis gre k Poloni.
30.03.2008 ob 18:00
uradno ne bo nihče navedel kot razlog, da imamo hobofobično družbo, ker mi smo kao idealna družba, idealno pa ni homofobično. pri psihologiji otroka nam je prfoksa naložla tolk enih predsodkastih teorij, da me še danes čudi, da gospa še biva v tej družbi…ko smo jo povprašali, kaj meni, da bi istospolno usmerjeni partnerji vzgajali otroka, se je samo kislo nasmehnila in povedala, da je to začetek razkroja družbe, ker otroci nimajo koga za posnemat in se ne morejo naučiti svoje spolne vloge…je to grdo? seveda, da je. ampak dokler bo stroka takega mnenja, pa še homofobično družbo dodaj, se ne bo nič spremenilo… to da pa majo eni otroke zgolj zato, da otroške dodatke dobijo, pa nikogar nič ne moti. tak človek svojega otroka tud ne more nič pametnega naučit…
30.03.2008 ob 20:32
Mene ne zanimajo uradne razlage. In tudi uradne razlage, zakoni (tudi njihov ne-obstoj), če jih bereš, poslušaš, itd. med vrsticami ali celo neposredno, pravijo da je slovenska družba homofobična, neprijazna do kakršne koli drugačnosti (npr. le dejstvo kolikšnemu številu prosilcev za azil se status na letni ravni tudi odobri).
Praviš, dokler bo stroka takega mnenja. Katera stroka? Stroka (vsaj njen večinski del) iz mojega področja študija (sociologija) nima takšnega mnenja kot stroka iz psihologije predvidevam. Je treba malo razlikovati.
Mislim, da niti razumela poante mojega pisanja v prejšnjem komentarju. Zato še enkrat. Strinjam se, da je ogromno heteroseksualnih družin neprimernih. To je dejstvo. Po statističnih podatkih je za ženske (in posledično tudi otroke) družina najnevarnejši prostor. Dejstvo je tudi, da bi marsikateri istospolni par otroka vzgojil mnogo bolje. Vendar ti ne moreš otroka vzgajati med štiri stenami, v vakumu, otroka vzgajaš v družbi. Otrok istospolnih staršev se bo slej ko prek srečal z otroci iz družin, kjer obravnavajo homoseksualce kot bolnike, kot ne vem kaj. Soočiti se bo mogel z okolico, ki ga ne bo sprejemalo tako kot bi ga sicer, če bi imel mamo in očeta. Je to prav? Se s tem strinjam? Ne, nikakor. Ampak tako je in bo še dolgo časa. Večina teh otrok bo odraščanje v istospolni družini, ko bodo odrasli lahko štela kot neke vrsto pozitivno izkušnjo; kar jih je oblikovalo kot osebnost, da tudi sedaj tudi oni bolje sprejemajo drugačne, itd. Vendar bodo v obdobju odraščanja - še zlasti ko bodo majhni - šli čez dogodke, ki jih v tistem trenutku ne bodo razumeli (npr. kaj je naredil/la narobe, da ga ne marajo). In takrat, bo staršema ob tem nedvomno zelo hudo. Kot odrasla oseba, kot gej ali lezbijka, se lahko izogneš idiotskemu folku, si izbereš lastno družbo, majhen otrok tega ne more.
Kar hočem povedat je le, da se je treba tega zavedat. Ne mislim, da zaradi tega geji in lezbijke ne bi smeli imeti otroka (ker, če bi tako razmišljali bi bili pri nas le Marije in Janezi). Vendar po moje, par gejev ali lezbijk, ki se efekta družbe ne zavede ne bi smel imeti otroka. Ker če se nečesa vsaj malo zavedaš lahko na neko situacijo bolje odreagiraš.
Za konec en primer, kako se kaže ena izmed oblik tipične slovenske homofobičnosti? Enkrat (ene tri leta nazaj) mi je ena predstavnica Amnesty International, ki je pripravljala (ne vem, če jih še) delavnice o človekovih pravicah po osnovnih šolah povedala naslednji primer. V 4. ali 5. razredu je bil takrat, ne vem če je še sedaj, predmet Etika ali družba (ali nekaj takega - to itak ni bistveno). Del predpisanih vsebin v učbeniku je bil tudi pogovor o vrstah ljubezni, med katerimi bi morala učiteljica govoriti tudi o ljubezni med ženskami in moškimi. Ta del je ona preskočila. Na koncu jo je predstavnica AI vprašala, zakaj tega dela ni omenila. Odgovorila ji je, da ona absolutno!!! podpira geje in lezbijke, vendar ker v njihovem kraju (nek manjši kraj) tega sploh ni se ji ne zdi potrebno, da bi to omenjala. V Sloveniji je takšnih krajev nešteto. ‘Odprtih’ mest pa zelo, zelo, zelo malo.
30.03.2008 ob 20:50
Še nekaj: glede tega, da bi pomagali istospolnim parom (lezbijkam), z umetno oploditvijo, da bi zanosile.To, da pa samske ženske ne morejo prejeti umetne oploditve, ni odločila stroka, temveč ljudje na referendumu.
31.03.2008 ob 16:50
vem, da so bli ljudje na referendumu, ampak odločat pa so šli po tem, ko so jim homofobično naravnani politiki trobili neumnosti v ušesa…
nekdo bo moral biti prvi, ker pričakovati, da bo to prišlo v valu, je iluzionistično.
tudi sedaj, ko je možna registracija istospolnik skupnosti, zaradi vseh možnih koristi, ki so priznane tudi heteroseksualnim parom, se gre registrtirat (neumen izraz) manj kot 10% parov…nihče noče začeti s tem in noče biti izpostevljen.
za vsak napredek je pač potrebno par žrtvenih jagenj, drugače ne gre. če bi otroci v vrtcu bili poučeni, da so družine takšne in drugačne, ter da je to normalen pojav se ne bi otrokom zdelo čudno.
pa še to, tudi sociologi nasprotujejo predlogom zakonov, ki bi omogočili starševstvo homoseksualnim parom. pravniki so najbolj nevtralnega mnenja, največ pa imajo proti psihologi in sociologi, ravno zaradi primarne socializacije in podobnih bučk (ne vem natančno, sociologija ni moje področje, sem pa brala mnenja verjetno znanih slovenskih sociologov o predlogih teh zakonov)
včasih je bila družba tudi proti temu, da bi ženske imele volilno pravico…
če bi se ljudje vedno obnašali, tako kot družba želi, še jaz in ti danes ne bi mogle volit…če bomo vedno delali to, kar želi celotna družba, napredek nimogoč
31.03.2008 ob 17:50
Ničesar nimam proti temu, da imajo istospolni pari otroke. Argument, da bodo takšni otroci zaničevani s strani družbe, pa pri meni ne zdrži vode. Ko sem bil jaz otrok, so bili strašno zaničevani otroci z Juga, pa ni nihče pomislil, da bi Bosancem prepovedali imeti otroke na območju Slovenije. Ja, otroci znajo biti zelo kruti do drugačnih, pri čemer ni potrebno, da so straši istospolno usmerjeni, dovolj je že, da si debel, da imaš debele cvikerje ali pa štrleča ušesa. Če ima otrok ljubeče starše, ki mu znajo privzgojiti pozitivno samopodobo, bo uspel iti nepoškodovano preko takšnih žaljivk in se oblikovati v samozavestno osebnost. Pa tudi drugače mislim, da je ta strah močno pretiran in potenciran s strani tistih, ki tudi sicer ne sprejemajo ideje o vzgoji otrok s strani homoseksualcev, le da je zakamufliran v neko kvaziskrb za otroke.
Najbolj me pa preseneti, ko kaškšen gej zavzame stališče proti. V takšnih primerih dokazovanja odigrane objektivnosti se mi zdi, kot da se hoče takšna oseba odkupiti zato, da ga družba vsaj malo sprejema, da ji je hvaležen in da česa več za zdaj ne bo zahteval. Vsaj dokler razmere v družbi ne dozorijo. Pha, in kdaj bo to?
31.03.2008 ob 18:33
Referenduma o biomedicinski pomoči se je leta 2001 udeležilo 36% volilnih upravičencev, proti je glasovalo 72.4% ljudi. Ni mi uspelo najti, spomnim se p tudi ne za toliko časa nazaj, kdo je zahteval referendum: poslanci s podpisi ali volivci s podpisi. Kakor koli je zame utopično razmišljanje, da je večino tega folka ki je glasovalo proti, to naredilo zaradi medijske propagande. Ne, ne ker ima velika večina Slovencev tradicionalne vrednote in so tudi njihova stališča pri kakšnih drugih zadevah v stilu tega referenduma.
Zakaj se toliko malo parov registrira? Eden od razlogov je sigurno to kar si napisala, da se nočejo izpostavljat. Vendar sama registracija prinaša zelo malo pravic parom. Torek, zakaj bi se registriral, če nimaš praktično nič od tega le izpostavljenost in buljenje uradnikov (še posebej v kakšnem manjšem kraju).
Glede sociologov, ki so nasprotovali in še nasprotujejo starševstvo homoseksualcem. Ko sem jst govorila o stroki sem mislila sfero sociologije iz UN v Ljubljani, Filo faksa in FDV. Če je imel kdo izmed zaposlenih na omenjenih fakultetah kakšno čudno stališče se ne bi branila izvedet, vendar sem sama iz FDV-ju nimam nikakršne izkušnje negativnega obravnavanja istospolnih družin. Tudi v knjigah ali člankih, ki o obravnavajo istospolne družine nisem jaz zasledila nič čudnega. Tukaj imaš en tak članek: http://dk.fdv.uni-lj.si/dr/dr49-50Urek.PDF
V knjigi Družine in družinsko življenje v Sloveniji imaš eno poglavje o Istospolnih družinah, kot eni izmed oblik pluralizacije družinskega življenja.
Se strinjam s tvojim zadnjim odstavkom Buba. Kar sem jst napisala ni v nasprotju s tem. Jst pač vidim problem v tem, da se večina lezbijk in gejev giblje v družbi, med prijatelji, kjer se jih sprejema in se pač želiš izognit folku, ki istospolnih že a priori ne mara. Včasih pač zaradi tega lahko dobiš občutek, da je slovenska družba tolerantna, itd. ker se pač družiš z ljudmi, ki z svojim razmišljanju predstavljajo 5-10% Slovencev. Kot sem napisala, nisem proti otrokom, sam malo se je treba psihično pripravit na obdobje vrtca in prve razrede osnovne šole, in se z otrokom ogromno!!! pogovarjat, o tem kako in zakaj, še preden začne hodit v vrtec.
Beatnik. Tvoji primeri so slabi. Ker je tukaj govora o družinski obliki, ne nacionalnosti, debelosti, itd. Odraščala sem v enostarševski družini, v vrtec in v osnovno šolo sem hodila (no, rojena sem 1983), ko enostarševska družina ni bila niti približno normalna stvar in sem bila obravnavana s strani eni pedagogov, pol ko je večina staršev svojim otrokom malo glavo oprala tudi z njihove strani, kot en poseben primer. Da ne razlagam, kako je bilo bedno ko smo risali sliko svoje družine, in pač na moji ni bilo očeta, in se bila spet en poseben primer. Raznih primerov je še nešteto. Vsem je pa bilo skupno, da itak ne bom ratala “normalna”, da če bom končala srednjo šolo bo to že dosežek. Vse le zato, ker nisem imela očeta. Jst nisem imela problemov (no, imela sem jih nekaj, kot vsaka družina) zaradi odraščanja v enostarševski družini, temveč zaradi odnosa družbe in okolice do enostarševskih družin. Sedaj pa to impliciraj na istospolne družine in pomnoži z 10 recimo.
Tvoj zadnji odstavek. Me ne poznaš. Tako, da kar si napisal je čist mimo. Je pa super o teh zadevah debatirat s “skritim” folkom.
O tej temi bi lahko največ povedala kakšna odkrita - ne prikrita - istospolna družina. Sam, ker o tem noče noben govorit (primer: prispevek v Tedniku dva tedna nazaj) pač lahko razglabljaš in si misliš svoje. Zakaj pa nobena družina ni želela pred kamere pa lahko vsak sam razglablja.
31.03.2008 ob 19:28
Ne, Polona, poudarek je na odnosu družbe do takšnih otrok in žaljivk, ki jim bodo podvrženi, kot tvojim glavnim argumentom. In moji primeri so v tem kontekstu čisto na mestu. Celo več - odstopanja od normalnosti, ki so vidna na samemu otroku (bodisi na njegovi zunanjosti ali celo temu, da je sam gej), predstavljajo zanj večje breme kot oblika družine, v kateri živi. Poznam kar nekaj oseb, ki so odrasle v enostarševskih družinah in nobena ni bila deležna negativnih odzivov družbe. Tako, da s tvojim nasvetom o multiplikaciji z 10 lahko pridem le do rezultata nič. Ko sem delal na Dunaju, sem spoznal fanta, ki ga je vzgojil oče, skupaj s partnerjem. Dečko (ki je strejt in odlično vzgojen) mi je povedal, da je bil le parkarat deležen nedolžnih šal na račun svojih “staršev”, ki pa jih ni vzel resno, do kakšnih žaljivk ali izogibanja s strani vrstnikov pa ni nikoli prišlo. In govorimo o Avstriji, konzervativni in zelo katoliški državi. Na vprašanje, ali obžaluje, da je vzgojen s strani dveh moških, se je začudil in mi odgovoril, da ima dva najboljša očeta na svetu, ki ju ne bi hotel nikoli zamenjati. Skratka, upam, draga Polona, da s svojim “argumentom strahu” o otroku, ki nariše v šoli risbico z dvema očkama ali dvema mamicama in je posledično travmatiziran in zaznamovan za celo življenje, ne boš prepričala veliko ljudi. Ker upanje še obstaja.
Tudi moj zadnji odstavek se mi zdi zelo na mestu. In ne vem, od kje ti ideja, da ciljam nate, saj te sploh ne poznam niti nisem vedel, da si lezbijka. Če pa si, pa toliko bolj žalostno, da imaš takšno stališče.
31.03.2008 ob 19:57
Če bi si mogoče dejansko prebral vse moje komentarje in jih mogoče skušal zaštekat, bi ti bilo jasno kaj sem poskušala povedat (očitno itak noben ne šteka), ne pa da zadeve razumeš na način kot jih jaz nisem povedala in niti tako ne mislim. Celo nasprotno kakšen primer imava praktično enak, le malo drugače je zapisan.
No, jst pa poznam kar nekaj ljudi, ki so odraščali v približno enakem obdobju kot jaz, in imajo podobno izkušnjo odnosa družbe do enostarševske družine. Sto ljudi, sto čudi. Btw: ne prihajam iz kake vasi, temveč iz LJ.
Se pa smejim, HA HA, tvoji primerjavi Slovenije z Avstrijo, ki je v dolečenih zadevah in toleranci veliko pred nami. Ena znanka, ki živi na Dunaju ima temnopoltega moža, s katerim imata otroka, ki je mulat. Niti pod razno se ne misli preselila v Slovenijo. Po tvoje: le zakaj ne? Poznam velik kolegov, družinskih članov od prijateljev, ki so na tak ali drugačen način drugačni ali so poročeni z črnci, itd. in jih ni več v Sloveniji. In jih tudi še nekaj časa ne bo. Le zato, ker je pri nas tako super, tako oblast (prejšnja in sedanja) kot ljudske množice.
Ne bom več komentirala, ker bi, pa že itak je, spet ratal en čist (pre)dolg tekst.
Z moje strani je na tole debato to dokončno vse. Je pač šla v neko čudno smer.
Btw Beatnik: ljudi, ki jih ne poznaš in s katerimi (prvič) debatiraš na nekem blogu se ne kliče npr. draga Polona.
31.03.2008 ob 20:21
Polona, pridevnik “dragi” se uporabi tudi v primeru naslavljanja povsem neznanih oseb, recimo potencialnih delodajalcev (npr. Dear Sir or Madam), hehe. Spada pač v pravila lepega obnašanja. Če ti ta niso všeč, vklopi senzor za sarkazem.
Mislim, da smo vsi poštekali, kaj si hotela povedati in da si se ob replikah začela zavedati, na kako trhlem argumentu stoji tvoje stališče. Z agresivno reakcijo si pa le pokazala, kako nezrela si. Poskušaj obuti malo večje čevlje, morda te bo nehalo žuliti.
31.03.2008 ob 21:09
Ne v slovenščini se pri naslavljanju neznanih oseb uporablja beseda Spoštovani/Spoštovana.
Beseda “dragi/draga” se pri nas za osebe, ki jih ne poznamo uporablja kot zajebancija.
Mogoče je kdo drug razumel moje pisanje, vendar ga ti zagotovo nisi. Pač je težko razumet in sprejet, da nekdo razmišlja drugače kot ti, da nekatere zadeve mogoče pozna bolje kot ti in kot to pač pove (na ne-nesramen način), ga je seveda najlažje označiti kot agresivnega. Tipična slovenska reakcija.
Če se nisi sposoben it neke debate se je pač ne it.
31.03.2008 ob 21:56
Polona, edina, ki se ni sposobna iti normalne debate, si ti. Že v prvi repliki na moj komentar si me paranoično napadla, da sem usekal mimo, ker te ne poznam - pri čemer sploh nisem komentiral tebe. Hm, problemi? Moje argumente si nato označila za slabe, ko sem ti jih podrobneje pojasnil, pa si začela histerično tulit, kako te nihče ne razume. Take it easy, girl. S takimi kot si ti, se mi ne da ukvarjati, tako da ne mislim več participirati v nekem s tvoje strani sproduciranem nadjebavanju. Tema zapisa je pač bolj zanimiva.
Še sama nebi mogla napisati bolje; beatnik, me veseli, da obstajajo ljudje, ki delijo moj pogled na situacijo.
Sicer nebi rekla, da je največji razlog za neregistracijo parov strah pred izpostavljenostjo; če sklepam po sebi, se nebi registrirala, ker se mi zdi ideja o registraciji žaljiva - na eni od parad ponosa, ki je imela naslov “Registracija je diskriminacija” je bilo moč videti transparent z besedilom “Moja punca ni avto.” In to je tisto, kar mene osebno moti pri tej zadevi; ne bom se registrirala, se bom pa z veseljem poročila in to vsem na očeh, če je treba, ko bo to pri nas seveda mogoče…
1.04.2008 ob 11:29
V bistvu je ta debata ful zalostna. Ce folk, ki na splosno misli enako (geji in lezbijke naj imajo otroke; drzava naj jim pri tem pomaga - npr. z biomedicinsko pomocjo, itd.) oz. se meni ki sem LE opozorila na en vidik vsega skupaj (citirano: “Kot sem napisala, nisem proti otrokom, sam malo se je treba psihično pripravit na obdobje vrtca in prve razrede osnovne šole, in se z otrokom ogromno!!! pogovarjat, o tem kako in zakaj, še preden začne hodit v vrtec”) poturiti, da sem proti istospolnim druzinam, ni nic cudno, da je tako kot je.
Zalostno…
2.04.2008 ob 00:58
V debatah o istospolnih družinah, ki se zadnje čase razplamtevajo v nevladnih, vladnih, medijskih in pivskih krogih, ponavadi manjka »pogled iz prve roke«. Evo, se žrtvujem.
Najprej ena opazka na nekaj v zgornji debati pravzaprav ne najbolj izpostavljenega in definiranega – in sicer na argument ljubeča istospolna družina je boljša od ustrahovane matere in očeta alkoholika. Itak. A je to res treba poudarjat? To je pravzaprav nikakršen argument, marsikaj je bolje od resno nefunkcionalne klasične družine, tudi ustrezne državne institucije, ki pa seveda ne morejo nadomestiti staršev. Tako argumentiranje ne pomeni nič drugega kot tehtanje med večjim (mama in oče, oba v hudih težavah, ki resno škodijo otrokovi psihi) in manjšim (istospolni par, ki že po defaultu škodi otroku) zlim in je za istospolne družine ponižujoče. Problematiko je treba zastaviti drugače – vprašati se je treba, ali obstajajo razlogi za drugačno obravnavanje heterospolnih in istospolnih družin. Če bi se namreč izkazalo – glede na predmet preučevanja se lahko to izkaže samo v praksi, ne pa na podlagi nejasnih predvidevanj, ki temeljijo na kopici predsodkov, napačnih predstav in neutemeljenega strahu pred »drugačnim« - da življenje v istospolni družini otroku škodi in ne koristi, bi bilo razlikovanje seveda utemeljeno. Razlikovanje bi lahko utemeljili tudi s tem, da odraščanje v istospolni družini otroku morda ne škodi neposredno, mu pa prinaša mnogo manjše koristi kot odraščanje v heterospolni družini. Glede na to pa, da se to po doslej izvedenih študijah to ni izkazalo (ne da se mi linkat, ampak par wiki-klikov stran je kar nekaj raziskav in rezultatov na to temo), je mantranje o tem, da je za otrokovo kakovostno odraščanje nujen ženski in moški element (pri čemer se poenostavljeno sklepa, da ženska lahko in nujno zajema celostni »ženski element«, moški pa »moškega« in spregleda en kup teorij o človekovi psihi, spolu, vlogah v partnerstvu in nasploh v življenju in še marsikaj, kar ni več v coni udobja večinske populacije), nekoliko preživeto. Utemeljevanje na zgodovinski vlogi družini je naravnost smešno, če vemo, da so otroci še globoko v 20. stoletje staršem velikokrat pomenili le par delovnih rok in jamstvo za starost. No, ponekod je še vedno tako, zato je idealiziranje zgodovinske vloge družine odveč. Da niti ne govorimo o tem, da tudi v preteklosti vse družine niso sestavljali ata in mama pa otroci. Poleg tega je iz študij jasno vsaj še eno: istospolne družine obstajamo, iz tega pa logično sledi, da imajo kot vsi ostali otroci tudi tisti v istospolnih družinah vso pravico do varstva, ki jim ga zagotavlja ustava. In ki jim v praksi zaenkrat ni zagotovljeno, zgolj zaradi izključujoče opredelitve pojma starša in omejenega dojemanja vloge, ki jo ima v otrokovem življenju istospolni partner – neroditelj. Otroci iz teh družin so torej za »greh« staršev kaznovani z omejenim obsegom pravic, saj država in njeni pravni vzvodi predpostavljajo, da človeka, ki ima v otrokovem življenju zelo veliko vlogo in vpliv – in vsakomur, ki je že kdaj od blizu videl kakršnokoli družino (torej veliki večini) je kristalno jasno, kako veliko vlogo igra v življenju otroka nekdo, ki živi z njim, skrbi zanj, se igra z njim, ima rad njega in njegovo mami ali očija – ni. Da ne obstaja in otroku ne more nuditi nobenega varstva, da nima do njega nobenih dolžnosti in ne more poskrbeti za otrokove koristi. Je torej takšno predpostavljanje v otrokovo najvišjo možno korist? Eh, seveda ne … Je pa enostransko, z na ničemer utemeljenimi predsodki, poudarjenimi možnimi negativnimi stranmi in spregledanimi pozitivnimi, omalovažujoče gledanje na pojav, ki v družbi predstavlja margino, zelo značilno za odnos vsake večine do vsake manjšine. Da se še malo preselim na mikroraven: naša ta mala je »tehnično« ženina (pardon, pardon, je hči moje registrirane partnerke) in me ne dojema kot drugo mami, me pa prišteva med starše (»ti si staaaarš, kako tega ne veš?!?«), karkoli že to pomeni v njeni glavici. Starejša kot je, vedno bolj ji je jasno, da sva z njeno mamo par, kar precej zanimivo sovpada s predstavami o ljubezni in družinskem življenju, ki jih pobira iz okolice in so skorajda brez izjeme heteronormativne. Družino se igra z barbiko in kenom (ne nas šinfat, ta plastika se je v njeni sobi znašla po strašnem naključju ;-)), v njenem svetu se zaljubljajo punce in fantje (ja, no, sej veeeee, da punce pa punce pa fantje pa fantje tudi včasih) in v vrtcu je en fantek, ki ji je »mal bolj všeč od drugih«. Zaenkrat torej kljub stalni , skorajda vse – resnici na ljubo še ne prav dolgo – življenje trajajoči izpostavljenosti queer okolju ni opaziti znakov okužbe (oddahnimo si). V bistvu pa sem želela dodati osebno izkušnjo zlasti argumentom o izpostavljenosti otrok, ki izhajajo iz istospolnih družin, »veliki grdi nerazumevajoči« okolici. Naš položaj je približno takle: čeprav z ženo ne nosiva majic z napisom »100 % lezbijka« ali pa vsaj »nobody knows I’m a lesbian« in čeprav je v najini okolici verjetno tudi nekaj ljudi, ki ne vedo za najin odnos, je velika večina ljudi, s katerimi imava bolj ali manj redne stike, dobro seznanjenih, kdo sva in kaj pomeniva ena drugi. Ima zato naša punčka težave v vrtcu? Nikakor, večina staršev njenih sovrtičkarjev in sovrtičkaric naju obe pozna in vedo (no, vsi mogoče ne) za naju, pa se zato nihče v grozi ne obrača proč, svojih otrok ne podijo stran od naše tamale in bogastvo naroda razen par opazk v stilu »ti imaš pa dve mamice« (le kam se izgublja dvojina pri naši mladeži ) , na katere naša odgovori v stilu »ti pa sam eno«, ne izkazuje znakov diskriminatornega vedenja do naše tamicene tavelike. Naša pikica ima v vrtcu zgrajeno zapleteno socialno mrežo (res, to ni hec) in tudi starševska mreža pomoči pri prevažanjih, odvažanjih, igralnih uricah in rojstnih dnevih deluje kot namazana. Mogoče ima s tem kaj opraviti dejstvo, da živimo v Ljubljani, ki občasno kaže znake mesta in s tem povezano tolerantnejšo družbeno klimo, mogoče dejstvo, da z ženo najinega razmerja ne dojemava kot kakorkoli nenavadnega in z najinim odnosom do naju samih in okolice krojiva odnos okolice do naju (največkrat ljudje na »razkritje« reagirajo z iskrenimi in neprikritim zanimanjem, nekateri se delajo skulirane (no, ali pa so skulirani in navajeni lezbičnih parov), malo je tistih, ki v zadregi, še nikogar pa nisem srečala, ki bi se zaradi tega ne želel družiti z mano), mogoče dejstvo, da smo vse tri tako lovable, da nam spregledajo našo pomanjkljivost (šala, šala) … Saj, zgodaj je še, osnovna šola šele prihaja … ampak splošna klima, gledano z moje perspektive, ni tako zelo neperspektivna. Oziroma je vsaj toliko optimistična, da povečanje družine ni izključeno …