Devon Dyke

Sicer malo kasno, ampak vseeno… za tiste, ki še ne veste, v soboto, 19.04.2008 imamo v K4 v Ljubljani nastop. Štartamo ob 23h, vstopnina je do 23. ure 7 EUR, po 23. uri pa 10 EUR.

Se vidimo!

Kaj ostane, ko razpade tista “once in a lifetime” zveza, ki naj bi dva povezovala za vedno? Cel kup neuresničenih načrtov, nedoseženih ciljev in neizpolnjenih želja. In kepa v želodcu ob pogledu na otroški voziček, peskovnik, vinsko rdeč Renault Scénic in par, ki se poljublja. Ter občutek, da se dogaja vesoljna krivica, ki bo iztirila svet - če je usojeno, zakaj se ne zgodi? In če ni usojeno, zakaj mi je bilo dano verjeti, da je?

Kapitalna napaka, ki jo (nekateri) ljudje naredimo, ko se (za)vežemo eni osebi je, da to osebo naredimo za center vesolja ter odmislimo vse ostale. Kar je slabo iz več razlogov:

• eden je, da s pretiranim fokusiranjem na eno osebo, to osebo (za)dušimo
• drugi je, da v primeru, da se center našega vesolja odstrani iz enačbe, ostanemo popolnoma sami, s celim kupom porušenih mostov za sabo

In to je lekcija, ki se je do sedaj še nisem naučila, čeprav me je stala skorajda vseh prijateljev.¹

Zdaj bi bil najbrž dober trenutek za to, da si to poglavje učbenika o življenju preberem večkrat zapored in si ga že končno enkrat zapomnim. Za ljubezen je verjetno že prepozno², mogoče mi pa ostane vsaj nekaj prijateljev.

1. in nedolgo tega celo ljubezni mojega življenja [that's all!]
2. glej spodnji mp3 [that's all!]

…it only hurts when I breathe.

Zadnje čase nimam ravno občutka, da imam kaj za povedat… which explains the absence of any meaningfull entries to this blog… ugotavljam, da being left alone nima najbolj pozitivnega učinka na mojo psiho; I think way to much… in to večinoma same neumnosti. When all else fails, drown yourself in country music… or something. Jebelacesta.

So completely fucking numb. Like I’m dead inside or something. Weird.