Devon Dyke

Čeprav je bila letošnja bera bolj slaba in povečini vsaj blago slaboumna, se je še vseeno našlo nekaj zame… recimo Jelena Tomašević in “Oro” za mojo “čefursko”¹ dušo.

Pa tale Maria Haukaas z balado “Hold On (Be Strong)” tudi ni bila slaba… simpatičen komadič in simpatična bejba.

Na Kalomiro in “Secret Combination” bomo še definitivno migali v 4ki na Roza Sobotah…

“Qele, qele” ima pa name podoben efekt kot pred časom “Umbrella”… ne gre mi iz glave, čeprav mi načeloma ni nič posebnega. Ampak prve besede, ki sem jih izrekla v nedeljo zjutraj² so bile: “Come, qele, move, qele…”

1. I mean that in the BEST possible way!!! [that's all!]
2. po tem, ko sem celo noč sanjala ta komad [that's all!]

Jaz sem uradno nazaj v civilizaciji; še vedno živa, malo prehlajena¹, ampak polna vtisov in neke blazno pozitivne energije.

In če je kdo slučajno dvomil; čist sem not padla. V folkloro, muziko, hrano, jezik… predvsem v tole zadevo: “Kude si pošla, mori, cveto”

Do jaja. Ne morem se je naposlušat… “Okreni se, dušo moja i dođi do mene…”

1. kar je logična posledica dejstva, da naš hotel NI IMEL OGREVANJA!!! [that's all!]

Mogoče bi pa spet začela malo kracat po blogu… ne obljubim, da bo karkoli dejansko vredno branja, ampak če vas to do zdaj ni motilo, vas tudi v prihodnje najbrž ne bo.

Ampak bo vse skupaj najbrž moralo počakat, da se vrnem iz Sarajeva, kamor potujem v petek zgodaj zjutraj in od koder se vračam v ponedeljek dopoldne. Baje bom stala na odru pred 6.000 ljudmi. In to BREZ Wanted. I to baš na moj 25. rođendan. Imagine that.