Devon Dyke

“Ko Bog zapre vrata, ti nekje odpre okno.”

Če me privežete na lesen stol in mučite 14 dni, se ne bom spomnila, od kod je ta citat¹, pa saj ni važno. Važno je, da mi je življenje v zadnjih nekaj mesecih pokazalo, da je v tem borderline osladno-patetičnem stavku precej resnice.²

V trenutku, ko sem izgubila vse, za kar sem mislila, da je sploh vredno živeti, sem dobila vse tisto, za kar sem si (bolj ali manj - roko na srce) prizadevala zadnjih nekaj let… recimo dobila redno službo, ki mi dejansko omogoča preživeti mesec brez vsakomesečne prisilne 14-dnevne diete, osnovane na metodi “manjžri”. Ali pa naredila izpit iz “Ekonomike in trženja multimedijskih produktov”, ki sem se ga izogibala zadnji dve leti in se s tem nevarno približala temu, da dejansko diplomiram v bližnji prihodnosti. Obnovila sem določena prijateljstva, plačala zapadle račune za mobitel³ ter ostale dolgove… in zadihala. Zdaj se celo kdaj naglas zasmejim, kar je v mojem primeru baje novost⁴.

“Ne povej nikomur, kar si doživel, tvoja skrb se spreminja v pepel, iz pepela Feniks…”

1. assuming, da sem sploh kdaj vedela, od kod izvira [that's all!]
2. in ja, vem, da sem zdaj jaz tista, ki je borderline osladno-patetična, pa kaj! [that's all!]
3. zdaj me ne terjajo več vsak mesec in ne grozijo z izklopom [that's all!]
4. tako pravijo tisti, ki me sicer poznajo že več kot 1 leto, pa me do nedavnega še niso uspeli zalotiti pri tovrstnem početju [that's all!]

Ta vnos je bil objavljen 27.06.2008 10:00 in je prikazan pod afterlife, buče, osebno. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.