Ko sem pred pol leta iskala zaposlitev v Mariboru, so me povsod pričakala zaprta vrata. Na večino mojih poizvedb sploh nisem dobila odgovora, z enim podjetjem pa sem se celo dogovorila za preizkus1, vendar se je na koncu pokazalo, da trenutno v podjetju ni potrebe po kadrih mojega profila. Ain’t that something?! 
Ko sem obupala nad tem, da bom našla službo v svojem “fohu”, sem se pač “silom prilike” zadovoljila z delom v strežbi, dasiravno sem ob zadnjem odhodu iz strežbe sveto trdila, da ne grem nazaj pod nobenim pogojem. Toliko o zarečenem kruhu. Anywho… po nekaj mesecih nadvse navdihujočega dela v strežbi so me nepredvidene okoliščine privedle do (ne)prostovoljne selitve nazaj v močvirje. Ironično sem ravno tisti zadnji teden, ki sem ga preživela v Mariboru, dobila odgovor s prej omenjenega podjetja, da bi me želeli še enkrat videti2. Na to sem odgovorila samo, da se zaradi osebnih okoliščin selim nazaj v Ljubljano in da sem jim sicer hvaležna za izkazan interes, ampak moram njihovo povabilo žal zavrniti. Verjetno še nikoli nisem bila bližje3 dejanski zaposlitvi na tem področju. Ampak to je stvar preteklosti.
Danes sem dobila prijazno povabilo na razgovor za delo še enega sorodnega podjetja, ki mi ob moji prvotni poizvedbi ni namenilo niti “O” od Odgovora, kaj šele kaj več. Zdaj bi me pa radi videli. Zdaj, ko živim 120 km stran in so mi prejšnji teden za eno leto podaljšali pogodbo v moji zdajšnji služb… ki je sicer super, ljudje so fajn, plača je solidna, vse ok… ampak je svetlobna leta stran od tega, za kar se sicer čutim “poklicano” in kar bi verjetno lahko počela v podjetju, ki me vabi na razgovor. Seveda sem bila primorana tudi to povabilo zavrniti. In zdaj se sprašujem: KJE D FAK SO BILI VSI TI LJUDJE IN VSE TE SLUŽBE, ko sem jih RES potrebovala?! Je*eni Murphy… Mamicu ti je*em!!!
- in ga baje celo uspešno prestala [that's all!]
- in mi po vsej verjetnosti ponuditi zaposlitev, why else would they contact me AGAIN, če mi je nebi?! [that's all!]
- in obenem dlje [that's all!]
(RSS) vnosi
8.07.2008 ob 19:05
Ja res iste probleme imam tudi jaz.
to je samo uvertura v en res kul džob, ki ti ga bodo zihr kmalu ponudili v LJ, tko da boš mogla ostat tukaj in te bom lahko še srečevala v raznih nemogočih urah noči
joj, sej mislm, da niso ure tisto, kar je nemogoče ob najinih naključnih srečanjih, ampak moje “stanje duha”… se bo treba enkrat ob kaki manj nemogoči uri dobit, da se bom mogoče spomnila kaj več kot samo to, da sem te mogoče nekje srečala… ampak to je pa že druga tema…
9.07.2008 ob 17:18
kaj pa je 120 km danes, ko mamo vinjete
vmes sem pa že zgubljala voljo do življenja… ko pride prva priložnost, jo pač zagrabi 
torej ne bivaš več ob mariborskem mestnem parku…
glede službe je pa vedno tako, jaz sem šele zdaj, ko sem končala drugi faks, dobila službo, za katero sem se usposabljala na prvem faksu in na katero grem vsak dan z veseljem. še nikoli se mi ni bilo tako fino zbujat ob 6h zjutraj in odhajat od doma z nasmeškom na obrazu.
@Buba: vinjeta sploh ni problem, assuming, da jo maš kam prilepit… glede na to pa, da so moje prevozno sredstvo kar moje noge v kombinaciji z javnim potniškim prometom… you get the picture…
in ne, ne bivam več ob mariborskem mestnem parku… I moved back home a few months ago, zdaj se pa čez 14 dni spet selim… wuhu!
glede službe se pa trenutno niti ne obremenjujem kaj dosti, ker mi v trenutni ni nič hudega, samo razjezi me, ker se mi ponavadi prave stvari dogajajo ob napačnem času… ampak kot pravijo, vse je za nekaj dobro…