Hecno, kako včasih ljudje razsipavamo z določenimi besedami, frazami, obljubami… in se ob tem počutimo popolnoma varne, čeprav nas prav te besede, fraze, obljube razgaljajo pred drugimi ter naše nesmrtne ljubezni pretvarjajo v potrošni material, v samo še en letni čas na koledarju življenja, ki bo slej ko prej minil in dal prostor naslednjemu.
“Pogrešam te.”
“Ljubim te.”
“Za vedno…”
In potem se zgodi, da realnost minljivosti vsega, kar je, prevlada nad naivnostjo, ki nam tovrstno razsipnost dopušča. Naše lastne besede, fraze in obljube se prašijo nekje v kleti, kamor romajo tudi vse besede, fraze in obljube, izrečene s strani drugih z enako naivnostjo in razsipnostjo, kot smo jo nekoč poznali tudi sami.
“Nikomur ne dam, da oklep mi razpre, nihče ne bo vedel, ne videl me vse…”
Za čim žalujem? Ne za njo… ne za nama… za seboj. Za časom, ko sem ob takšnih besedah začutila toplino namesto ledu, upanje namesto strahu…
(RSS) vnosi
28.07.2008 ob 15:30
Wauuu.. I’m impressed!!! That was deep.. at least for me.
29.07.2008 ob 03:28
In še kako presneto drži… Pred nekja urami sem ob glasbi (kot zmeraj) pripravljala večerjo, ki ni ravno vsakdanja… Jastogi… V ozadju se je, po izboru svaka slišal Grašo… Med njegovimi napevi se me je dotaknil tale verz (vsem expertom hrvaščine se opravičujem za slovnične napake): Vrijeme leti, vrijeme mjenja sve, teško mi je nositi se s time, ljudi odlaze, ljudi dolaze, ne govori nikom svoje ime… Hja… Gre skozi “želodec”(…)! Pa naj bo jastog ali pa mlečni močnik! Konec koncev vse je treba prebavit!