Devon Dyke

Dviga se bela zastava, kriči
poraz in predajo nevidnih ljudi,
ki umirajo v želji doseči nebo,
a njih svet je mnogo premajhen za to,
v malih lupinah se skrivajo sanje,
velike kot njihova vera je vanje,
odpirajo se proti soncu zaman,
brezbrižno zavrženi, vrženi stran,
nevidna je njihova duša, dokler le
neslišno odmeva, a ko glasno zamre,
v bitki vnaprej izgubljeni krvava
se dviga v nebo zadnja bela zastava.

Ta vnos je bil objavljen 25.08.2008 19:50 in je prikazan pod afterlife, buče, navdih, osebno. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.