Devon Dyke

Vsak, ki me pozna, ve, da sem že davno opustila vsakršno vero v karkoli neotipljivega. Ne verjamem v Boga, ne v “višjo silo”, ne v “energijo”, ne v “motivacijske govorce” in njihove metode, v takšna in drugačna “čiščenja” or whatever… preprosto ne verjamem več.

Zato me tudi v knjigarnah / knjižnicah ne boste našli med policami s knjigami za “samopomoč”. Na splošno je moje mnenje o tovrstni literaturi, da gre za “pakiranje magle u gajbice”.¹ Ampak vsemu povedanemu navkljub, moram priznati, da imam trenutno v lasti knjigo, ki spada prav v zgoraj omenjeno kategorijo. Moj razlog za nakup je obenem enostaven in zapleten; najlažje bi ga razložila kot da me še nikoli en sam stavek ni bolje opisal, bolj zadel mojega bistva, mojega največjega strahu… Gre za knjigo “Nočem umreti, ne da bi živela” pisateljice Dawne Markove.

Od nekdaj je bil moj največji strah, da me bo moje lastno življenje “obšlo”, medtem ko bom sama nekje drugje “poskušala živeti”.² In ko sem na polici v Felix-u zagledala naslov knjige, sem začutila, da jo moram imeti. Ko sem jo na hitro preletela, sem bila še bolj prepričana, da je to “moja” knjiga. Ko sem jo vzela v roke in začela brati, si označevati dele besedila, ki so mi bili še posebej blizu, sem se počutila, kot bi mi nekdo pred obraz postavil ogledalo.

“Zaradi strahu, da bi izvedeli, kdo v resnici smo, se izmikamo svoji usodi in stradamo zaradi lakote, ki smo jo sami zakrivili.”

“Umirite svoj um, dokler ne bo podoben mirni vodni gladini. Valovi se bodo polegli in gladina bo gladka kot steklo.” - Pozabil pa mi je povedati, da se potem, ko se voda v tvojem umu umiri, nikakor ne počutiš mirno. Kajti zadostuje že, da se skloniš in pogledaš navzdol. Tam namreč jasno vidiš vso nesnago, ki se je polegla na dno. Če pa po vodi vseskozi bredete, se vse stvari poskrijejo v mulju in se vam nanje ni potrebno odzivati.

Verjetno je ni stvari na svetu, ki bi se je bala bolj kot same sebe; bolj kot tega, kaj bom videla, ko bom pogledala vase. Zato že celo življenje raje dojemam sebe skozi to, kako me dojemajo drugi. In zato imam verjetno že celo življenje občutek nezadostnosti.

Kdo sem, ko ni nikogar v bližini, ki bi me lahko definiral? Kdo sem, ko ni nikogar, s katerim bi lahko identificirala samo sebe? Kdo sploh sem?!

1. še en izraz, ki sem ga pobrala od svojega očeta [that's all!]
2. if that makes any sense [that's all!]

Ta vnos je bil objavljen 25.08.2008 10:02 in je prikazan pod buče, osebno. Vse odgovore na to objavo lahko spremljate preko tega vira RSS 2.0. Tukaj lahko pustite odgovor oz. trackback.