One Of Those Days


Danes je uradno eden bolj neprijetnih dni; vsaj v mojem življenju. Zjutraj je šlo še vse kot po maslu, celo lasje so pokazali določeno mero kooperativnosti, zato tokrat ekstremni ukrepi niso bili potrebni in je ostalo več časa za prijetnejše stvari, kot je recimo zajtrk.

Začelo se je z odhodom od doma; odhod sam je bil sicer čisto po urniku, a na žalost moj urnik ni vključeval srečanja s traktorjem s prikolico ter bagerjem, ki se nikakor nista dala motiti pri svojem nalaganju zemlje v prikolico, čeprav sta ob tem v celoti zaprla edino pot ven iz vasi v civilizacijo. Šele ko se jima je za rit pripeljal nestrpni voznik dostavnega kombija in začel besno trobiti, sta se gospoda odločila vseeno za trenutek sprostiti cesto in me spustiti v svet. Zaostanek za urnikom na tej točki: 5 minut.

Srečno pripeljem skozi Vnanje Gorice do Brezovice, ko se ponovno vse ustavi že pri šoli; kolona se vleče ČEZ most, preko križišča in vse do avtoceste. Po 10 minutnem čakanju, da se promet sprosti, sem končno prišla do avtoceste. Zaostanek: 15 minut.

Čeprav sem pošteno pritisnila na plin in v zavidljivem času prispela do prestolnice, je g. Murphy zame pripravil še eno oviro na sicer rutinski poti v službo; zastoj na izvozu za Bežigrad – kolona se je vila vse od izvoza za industrijsko cono Šiška. Končna zamuda: 25 minut.

In ko sem že mislila, da bodo prometne peripetije edina stvar, ki bo danes na tapeti, so me razveselili še v garažni hiši WTC, kjer mi že teden dni neuspešno poskušajo zamenjati staro parkirano kartico za novo. Po 3 poskusih in današnjem bisu parkiranja – avto sem parkirala, iz pisarne so poklicali garažno hišo, kjer so mi povedali, da moram priti na blagajno Z AVTOMOBILOM! – so mi kartico uspešno zamenjali. Vse to, pa ura še niti 10 ni bila.

Pa tudi konec mojih težav ne. Ob 12h sem se dobila z bratom, ki je trenutno na obisku v Sloveniji1, da mu v uporabo predam avto. Na žalost je moja prošnja, da se v avtu NE KADI naletela na gluha ušesa, čemur je sledil prepir in končna odločitev, da mu avta NE posodim. Čeprav sem mu želela pomagati in čeprav mu nisem hotela komplicirati življenja bolj kot je potrebno…

It’s just one of those days, I guess. Go away.

  1. po 6-mesečni odsotnosti [that's all!]
  • Share/Bookmark
  1. Sunshine

    #1 avtor Sunshine dne 8.03.2011 - 17:49

    Še dobro, da gre dan počasi h koncu. Ti še paziš pri prehrani, al si se lahko vsaj s kakšnih krofom potolažila? ;)

  2. Devon

    #2 avtor Devon dne 8.03.2011 - 18:12

    mah, jst sm dieto opustila ze decembra… ampak zacnem naslednji teden ponovno… :) tko da krof sem pojedla ze zjutraj… but right now I feel I could really do with a beer… or two… or a sixpack… :P

  3. #3 avtor Rok&Tjaša dne 22.03.2011 - 13:44

    očitno ti bomo morali res lokalci pokazat alternativne poti…

(ne bo objavljeno)


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !