Devon Dyke

Tole je spet ena tistih “ljubezni na drugo noto”… s prve se mi je zdela pesem čisto nelogična, brezvezna in nekoherentna… now I can’t get enough of it. Everyday hurts…

Nothing has left me struggling for words quite like you. Usually when I was lost for words from pain I’d write. When you left I was left so void I could see right through myself in the mirror. I became surreal, a shadow, a vague reflection of who I used to be. That was nearly 9 months ago. I still can’t find the words to express my pain nor the strength to let go. I still cry for what we could have had, I still mourn our future and breathe our past. I still long for the you I used to know even after you’ve proven yourself to be someone else, someone less so many times. My mind and my heart so completely disconnected, like they’ve never even met. There are people desperately trying to show they care, to get through to me, but all I can offer in return is a blank stare; like the lights are on, but there’s no one home. Home. What a funny word. What a meaningless word. It used to mean something. “Home is where the heart is.” My home was always with you. Now I’m homeless. Heartless. Broken. Now I’m damaged. Worthless; to you or to anyone else.

—

Time heals everything; if you let it. I think I’ve cried out every last tear I had left. I did it to shed the burden I’ve been carrying all this time; now I hope to have left it behind.

Novo leto je idealna priložnost za nov začetek. Rane se zacelijo, brazgotine pa ostajajo, da nas opominjajo na našo lastno ranljivost ter pogum obenem. The chances we’ve taken, the prices we’ve paid and the prizes we’ve won. To remind us we could win again some day; but not without dearing to take the chances and pay the prices again.

Srečno.

Trgam in lomim se stran od vseh,
preklinjam, kar veže me še na ta svet,
s hrbtom obrnjenim proti ljudem,
stisnjena v kot, sama proti vsem,
iz besa in gneva znova rojena,
v želji po krvi blagoslovljena,
zapisana kaosu, v njem posvečena,
iztrgana luči, temi izročena,
z ognjem in mečem v boj nad zveri,
ponižne, prikrite pod krinko laži;
danes povabim jih vse v gosté,
postrežem z resnico - kdor upa, naj jé,
ostalim potrgam obraze lažnive,
za vedno pobrišem nasmehe varljive.

Some say the world will end in fire,
Some say in ice.
From what I’ve tasted of desire
I hold with those who favor fire.
But if it had to perish twice,
I think I know enough of hate
To say that for destruction ice
Is also great
And would suffice.

Robert Frost - Fire and Ice

Darkness

I don’t want, but I do need. But not enough to make me want. So I’m stuck in this twilight zone, this tunnel with no light at the end. Does it even have an end? Do I want it to end? Or do I need it to, because the darkness scares me?

Tole igrico smo se nekateri sicer že igrali pred časom, nekateri pa pač še ne, tako da me je spet doletela nominacija… In ker sem ravno dovolj narcisoidna, se bom na izziv z veseljem odzvala…

1. od 15. aprila 2005 pa do danes sem se selila natanko 8-krat:
   Domžale - Štepanjsko naselje - Šiška - Šiška - Šiška - Črnuče - Maribor - Domžale - Stožice
2. sem mamin prvi in očetov drugi otrok
3. vsak dan spijem vsaj en Red Bull¹
4. uro nosim na desni roki, pa ne zato, ker bi bila levičarka, ampak kot neke vrste “fashion statement” oz. izraz osebnega stila… just because…
5. obožujem karaoke *blush*
6. dejansko znam kuhati - to moram povedati, ker večina ljudi ob pogledu name ne dobi tega občutka in so posledično precej presenečeni, ko ugotovijo, da nisem popolnoma neuporabna…
7. alergična sem na alkohol… no, mogoče je “alergija” malo prehud izraz, ampak imam pa vsekakor to srečo, da sem podedovala neko preobčutljivost na alkohol, ki teče po mamini strani družine… ob konzumaciji alkohola se pojavi najprej izpuščaj, katerega intenzivnost je seveda odvisna od količine zaužitega alkohola, naslednja stopnja je srbenje, dlje od tega pa zaenkrat še nisem prišla… zadeva je neugodna predvsem zato, ker potem ljudje strmijo vate in te non-stop oblegajo z vprašanji kot so “Si vredu?!” - “Super sem, nisem pijana, samo alergična…” in potem smeh… everybody thinks I’m joking… unfortunately, I’m not…

So that’s about it… moje “žrtve”?! glede na to, da smo se tole že šli in da je večina meni poznanih blogerjev na tole že odgovorila… naj bo tale zapis sam sebi namen… ²

1. in ja, se zavedam, da to ni zdravo zame, hvala… [that's all!]
2. razen če ima kdo blazno željo napisat teh 7 resnic, in that case consider yourself summoned [that's all!]

Leto 2008 je bilo v mojem življenju precej burno leto in polno sprememb:

• pustila sem službo, v kateri sem delala 2 leti in ki je bila do sedaj še najbližje temu, kar bi v življenju rada počela
• pustila sem daleč najlepše stanovanje z daleč najprijaznejšimi najemodajalci ever in se preselila v Maribor
• I got my heart broken
• po 4 letih sem se preselila nazaj k staršem
• naredila sem izpit iz Ekonomike in trženja multimedijskih produktov, ki sem se mu izogibala 2 leti
• I became addicted to Facebook *blush*
• po neverjetnem spletu okoliščin v najkrajšem možnem času dobila redno zaposlitev s solidno plačo
• I broke a heart¹
• preselila sem se nazaj v Ljubljano, v stanovanje, ki ga delim s cimro
• skupaj s cimro sva si omislili kućnega ljubimca²
• v enem letu doživela tako najboljši kot najslabši nastop z WANTED
• I took singing lessons
• prvič pristala v sodnem postopku, ki se je končal z izvršbo³
• omislila sem si piercing pod ustnico⁴
• I developed a drinking habbit⁵
• verjetno bi se našlo še kaj, ampak jaz sem ipak Miss Goldfish herself, tak da…

What a year… upam, da bo 2009 bolj mirno. Res ne vem, če imam dovolj energije oz. moči za še eno tako zelo intenzivno leto.

1. not something I’m proud of [that's all!]
2. the cat named Maus [that's all!]
3. in to kar dvakratno, zahvaljujoč nesposobnim birokratom [that's all!]
4. in ga do zdaj že 2x uspešno pregriznila - je*eni bioplast!!! [that's all!]
5. I am currently in some state of rehab [that's all!]

Letos malo bojkotiram Božič, tako da no X-mas songs this year… sem se pa ob tej priložnosti spomnila na tole:

Billy Gilman & Charlotte Church - Dream a Dream (Elysium)

Enjoy.

Po naravnost razvratnem vikendu se je Devon spravila k pameti¹ in včerajšnji dan preživela skrajnje pozitivno oz. presenetljivo ne-samodestruktivno.

Po službi sem sicer zaman poskušala pravočasno priti na edino poslovalnico moje drage banke v Ljubljani² ter zamudila natančno 1 minuto, zaradi česar bom naslednji teden morala vajo ponoviti - upam, da z več uspeha. Kljub posledični slabi volji, so me hitro uspeli potolažiti s strateško izbrano distraction of choice - hrano, ofkors. Po hitrem postanku doma in ekspresnem preoblačenju v “opravo za prosti čas”, smo se spravili v Tivoli in iz Tivolija na Rožnik. Prav ste slišali, svojo leno rit sem zvlekla³ celo na Rožnik. Po mrazu. Po temi. Ob prvem povečanju naklona sem seveda sopihala kot parna lokomotiva, ampak sem overall ponosna nase - prilezla do Cankarjevega vrha, spila čaj v dobri družbi in se po drugi strani vrnila na izhodišče.

Sledil je after party at my place; palačinke z nutello in bananami⁴, Coca-Cola in ENKA!!! Počutila sem se kot da se ponovno stara 12 let, v koloniji na morju⁵… Who says we can’t have fun without drinking?

1. še pred tem seveda najprej k zavesti!!! [that's all!]
2. zahvaljujoč zmagovalni kombinaciji rush hour prometa ter javnega prevoza [that's all!]
3. oz. so zvlekli [that's all!]
4. made by yours trully [that's all!]
5. dasiravno smo trenutno v napačnem letnem času [that's all!]

Vse je tako megleno, vse je tako varljivo, toliko možnosti, toliko interpretacij, toliko prostora za napake… Koliko nas je sposobnih pokazati svoj pravi obraz? Koliko nas sploh ve, kateri od mnogih obrazov, ki jih nosimo, je naš pravi? In kateri zgolj maska, zasnovana, da skrije nepopolnosti… našo žalost, strahove, želje, našo ranljivost, našo temo…

Kaj skrivam za nasmehom, kaj prikrivam, ko odmaknem pogled? Je to strah, da se rane celijo prepočasi? Da sem v tej zgodbi šla predaleč in ne bom nikoli našla poti nazaj?