That’s right, Devon’s back, y’all!

Za tistih nekaj, ki se sprašujete, kam za hudiča sem poniknila; I had a bit of a medical emergency.

Cca. 14 dni nazaj so se mi začele pojavljati bolečine v levi nogi, ampak ker so bile relativno znosne in ker nimam navade za vsako malenkost teči k zdravniku, sem pač čakala, da minejo. Pa niso. V resnici je bilo vsak dan slabše, dokler me ni v četrtek popoldne iz čistega mira zagrabilo še v križu. Ker se mi to ni zgodilo prvič, sem vzela Olfen, ki mi ga je zdravnica predpisala nazadnje in čakala, da mine. Pa ni. Ko sem se okrog 23h spravila v posteljo in poskušala najti najmanj mukotrpen položaj za spanje, se je nekaj pošteno zalomilo. Bolečina, kot je še nisem izkusila. Na pomoč sem poklicala mami, da me pride iz Domžal iskat v Vnanje Gorice in me pelje na urgenco; mami je sicer prišla, ampak peljati me pa ni mogla nikamor, ker se nisem mogla usesti v avto. Ko sem od bolečine skoraj omedlela, smo se družno odločili, da se uležem na tla pred hišo in počakam na rešilca. Okrog 1h zjutraj sta me nadvse prijazna reševalec in reševalka spraskala z asfalta pred hišo in dostavila na urgenco, kjer so me velikodušno zadrogirali s Ketonalom, Tramalom in Dexo ter poslali domov. Sledilo je boleče 10-dnevno okrevanje, med katerim sem se pridno hranila s hidrati, ker 800mg Ibuprofenov pač ne gre jemati na “prazen” želodec.

To je kratek povzetek, jutri pa začnem znova. Trenutno se mi sploh ne sanja, koliko “škode” sem si naredila v zadnjih 14 dneh, bomo videli, kaj poreče tehtnica jutri zjutraj. Sem pa danes za začetek prebrcala 5km na Orbitreku. Prvo miganje po vsem tem. Feels good.