Sicer malo kasno, ampak vseeno… za tiste, ki še ne veste, v soboto, 19.04.2008 imamo v K4 v Ljubljani nastop. Štartamo ob 23h, vstopnina je do 23. ure 7 EUR, po 23. uri pa 10 EUR.
Se vidimo!
Arhiv za kategorijo “mjuzik”…it only hurts when I breathe.
Zadnje čase nimam ravno občutka, da imam kaj za povedat… which explains the absence of any meaningfull entries to this blog… ugotavljam, da being left alone nima najbolj pozitivnega učinka na mojo psiho; I think way to much… in to večinoma same neumnosti. When all else fails, drown yourself in country music… or something. Jebelacesta.
Danes me je Andy spomnila na Melisso, so there you have it… delček koncerta s turneje “Live and Alone”, ena meni najljubših njenih pesmi: “Like The Way I Do”
Priznam, da večino glasbe, ki se vrti na mojem trenutnem delovnem mestu, bolj slabo prenašam, ampak tole je bila pa še ena ljubezen na prvo noto, čeprav ne razumem niti besede, niti nisem prepričana, da besedilo v resnici ima kakršenkoli pomen1… v verziji z albuma Hotel Costes Vol. 6 by Stephane Pompougnac.
Tole sem malo prej “ujela” na TV Papriki. Nekako si ne morem pomagati, da nebi opazila ironije v nastali situaciji… dečki na posnetku so namreč “poraženci” lanskoletnega tekmovanja “Super Zvezda”, ki ga organizira Net TV1. Ironijo vidim predvsem v tem, da je tale “Casanova” po mojem mnenju precej nad tistim zmazkom, ki so ga v izvajanje prejeli zmagovalci; saj se še spomnite “Piyama party”-ja? Trenutno pa poslušalce osvajajo s priredbo “Pod oknom sem stal”… ring a bell? Glede na to, da sem dotično sezono Super Zvezde celo občasno spremljala in sem imela čast slišati tele dečke peti v živo, moram reči, da kdorkoli jih je spoliral, did a very good job. Ker niti eden od njih ne zna pet v resnici, plesati so se očitno naučili2, oblači jih pa očitno NE ona krula, ko jim je ocenjevala outfite na tekmovanju3 Pa Davidova govorna napaka me še vedno zabava enako kot me je, ko je prvič odprl usteca… kak fajn…
Tole je bila originalna uvodna pesem za “Dawson’s Creek”, ki so jo potem nažalost zamenjali za tisto grozo od Paule Cole, I Don’t Want To Wait… but that’s not the point here. Ta komad ima zame nek nenavaden “power”; kadarkoli ga slišim, me dobesedno “dvigne”, mi vrne energijo in nasmeh na obraz. You should see me dance to this, ko pucam stanovanje; I can make cleaning look like the most fun thing to do in the universe. Na žalost je bil komad očitno “namenski” in ni bil nikoli izdan kot samostojna skladba na kakšnem albumu ali kaj podobnega; razen, če so moji podatki netočni in which case I apologize.
Še čisto malo… Hecno, kako se prav zdaj, korak pred ciljem, sekunde zdijo kot ure. I just wanna go home so much.
Nikoli nisem bila ljubosumna, nikoli nisem zares potrebovala partnerjeve bližne non-stop, nikoli nisem hotela biti “zvezana” z nekom 24 ur na dan… look at me now. Isti trenutek, ko odide, se mi podre svet, ljudje, ki jo lahko imajo ob sebi, ko je ni ob meni, so sovražniki in vsi po vrsti pi*de po*ukane, ona pa… hudobna, ker je raje z njimi kot z mano?! In ko se malo pomirim in spravim k sebi, bi se najraje ugriznila v rit. Prokleta budala! Daj človeku prostor za dihat, daj vsaj poskušaj razumet, da nisi edini človek v vesolju in da te nima nič manj rada, če kdaj delček svoje pozornosti nameni še komu drugemu, ne samo tebi. I try to be the bigger person, ampak… I’m becoming something I’ve always hated in others; emotionally dependant. And that can’t be good.
Tistemu, ki je napisal besedilo za ta komad, plačam pivo. Al pa kar gajbo piva. Good job. Da ne rečem, da se mi ob delčkih videospota, posnetih v Chicagu, kar milo stori1… must go back sometime.
|
|
(RSS) vnosi
