Devon Dyke

Trgam in lomim se stran od vseh,
preklinjam, kar veže me še na ta svet,
s hrbtom obrnjenim proti ljudem,
stisnjena v kot, sama proti vsem,
iz besa in gneva znova rojena,
v želji po krvi blagoslovljena,
zapisana kaosu, v njem posvečena,
iztrgana luči, temi izročena,
z ognjem in mečem v boj nad zveri,
ponižne, prikrite pod krinko laži;
danes povabim jih vse v gosté,
postrežem z resnico - kdor upa, naj jé,
ostalim potrgam obraze lažnive,
za vedno pobrišem nasmehe varljive.

Dviga se bela zastava, kriči
poraz in predajo nevidnih ljudi,
ki umirajo v želji doseči nebo,
a njih svet je mnogo premajhen za to,
v malih lupinah se skrivajo sanje,
velike kot njihova vera je vanje,
odpirajo se proti soncu zaman,
brezbrižno zavrženi, vrženi stran,
nevidna je njihova duša, dokler le
neslišno odmeva, a ko glasno zamre,
v bitki vnaprej izgubljeni krvava
se dviga v nebo zadnja bela zastava.

Arena que con olas desaparece de la playa,¹
luz fría de la luna que muere en la mañana,²
brisa del verano que noche y día huye,³
amor que tanto quise detener y no lo pude.⁴

Maja Živanovič - Irresistible (Deidades)

Assuming love was ever in our hands is just as ridiculous as assuming we can make the world stop turning or the sun stop shining. It’s a gift, given to us and it usually comes with an expiration date in small print, which we choose to ignore due to our blind infatuation with the object of our affection.

The ultimate act of love is the ultimate sacrifice; to let go of what you love most. Even if it breakes you. Forever.

1. pesek, ki z valovi izginja z obale [that's all!]
2. hladna mesečina, ki z jutrom umira [that's all!]
3. poletni veter, ki noč in dan beži [that's all!]
4. ljubezen, ki sem jo tako želela zadržati, pa nisem mogla [that's all!]

Moj “alltime favourite poet”. Romantik, ofkors. Španski romantik, da ne bo pomote. In ena meni najljubših njegovih pesmi:

Volverán las oscuras golondrinas
en tu balcón sus nidos a colgar,
y otra vez con el ala a sus cristales
jugando llamarán.

Pero aquellas que el vuelo refrenaban
tu hermosura y mi dicha a contemplar,
aquellas que aprendieron nuestros nombres….
ésas… ¡no volverán!

Volverán las tupidas madreselvas
de tu jardín las tapias a escalar
y otra vez a la tarde aún más hermosas
sus flores se abrirán.

Pero aquellas cuajadas de rocío
cuyas gotas mirábamos temblar
y caer como lágrimas del día….
ésas… ¡no volverán!

Volverán del amor en tus oídos
las palabras ardientes a sonar,
tu corazón de su profundo sueño
tal vez despertará.

Pero mudo y absorto y de rodillas
como se adora a Dios ante su altar,
como yo te he querido…, desengáñate,
así… ¡no te querrán!

Za prevod je malo kasno v tem trenutku, mogoče kaki update tomorrow, če se izkaže, da dejansko obstaja interes.

Počutim se prazno.
Kot da v meni tiho umira
vse, kar imam, kar lahko bi izgubila,
izgubljam vse in izgubljam se v sebi,
izgubljam razum in ne vidim se v temi,
izgubljam nadzor, izgubljam zavest,
izginjam v temo, v svet samih senc,
ni me, ne išči me tukaj zaman,
to nisem jaz, me sploh še poznaš?
Poglej me! Me vidiš? Ne, ker me ni.
Praznine ne moreš videt’ z očmi.

Krik in potem odmev, ki sledi
neznosnemu hrupu polomljenih kril,
porazi, zanikani z vsakim zamahom,
v boju, ki traja dokler ne omagam,
ki trga telo mi in lomi kosti,
dokler mi v žilah ne zmrzne vsa kri.

Krik in potem odmev, ki bledi
z vsakim trenutkom te zadnje noči,
samota se bliža z grozečo obljubo,
v spremstvu strahu, ki oznanja pogubo,
bo to moj konec ali konec sveta,
ki ni več moj, ki lahko se konča?

Krik in potem odmev, ki ga ni,
ki ga ne slišiš, ker sploh ne zveni,
poskušam leteti, čeprav kar brez kril,
želim si verjeti, pa nimam moči,
s krikom poženem se v brezno, a vem,
da tokrat ne reši me niti odmev.