Devon Dyke

V sredo se je Lucifer verjetno prehladil; pekel pač ne zmrzne pogosto. Frekvenca tega dogodka je verjetno precej sorodna možnosti, da mene vidite v hlačah na rob oz. celo čevljih s peto.

Prejšnji teden sem izvedela, da se moram po službeni dolžnosti udeležiti dvodnevnega dogodka v Kranjski Gori, ki pa ima dresscode, ki pomeni rahel odklon mojemu siceršnjemu imidžu. In ker moja garderoba sestoji iz jeansa in superg, sem si zagotovila ustrezno moralno podporo¹ in se podala v lov za primerno opravo. Hlače sem si sicer kupila že pred nekaj meseci, srajco in brezrokavnik sem čisto po nesreči našla v Tom Tailorju, ko sem sestri pomagala izbrati outfit za šolsko sliko, manjkala pa sta mi še vsaj dva ključna elementa; čevlji in plašč / jakna. Za nekoga, ki razen superg in natikačev že leta ni obul ničesar pravemu čevlju podobnega, zna biti iskanje le-tega “rahlo” naporno. Da o plaščih in jaknah sploh ne govorim. Sploh ker to ni ravno moja ideja estetike. Ampak ker v resnici nisem imela izbire, smo stisnile zobke in 3 ure² letale po BTCju. Lov je bil izredno uspešen; čevlje smo našle v Humanicu, plašček pa v Zari, po dodatke³ smo se odpravile kar v H&M, moja nagrada za vložen trud pa je bila bela srajca by Mexx, v katero sem se⁴ zaljubila na prvi pogled.

Še najbolj sporno pri vsem tem je bilo verjetno to, kako bom preživela v čevljih s peto⁵ oz. kako zelo komično bodo izgledali moji poskusi obvladovanja hoje v njih. Jaz mislim, da mi je šlo kar dobro.⁶ In tudi čevlji so se izkazali za bistveno bolj nogi prijazne kot sem pričakovala.

Fotk zaenkrat še ni, tako da bo tole moralo zadostovati kot dokaz, da ne lažem.⁷

Exhibit A

1. beri: dve nič hudega sluteči prijateljici [that's all!]
2. vse tri na robu živčnega zloma [that's all!]
3. šal in pas [that's all!]
4. kljub za moje pojme visoki ceni - no ja, what did you expect, če greš kupovat v Emporium?! [that's all!]
5. dasiravno je res precej nizka - tako ali tako sem večino dečkov gledala dol [that's all!]
6. vseeno pa upam, da moja hoja ni kje dokumentirana [that's all!]
7. slikano v hotelski sobi, don’t mind the ambient [that's all!]

What are the odds, da na koncertu Nine Badrić slišite Gibonnija peti “I’m sorry” in to ravno v trenutku, ko rabite samo še brco v rit, da pogoltnete svoj ponos?

Di svako drži svoju stranu
I ponosa i gluposti
Moglo bi bit da je lakše umrit
Nego ljudima reć’: “Oprosti”

Once again, Gibonni saves the day…

Maybe it’s time I stopped looking for myself in others.

I need some alone time to figure out what it is I want from myself, from my life… maybe I’ll actually take some steps towards graduating. Or towards sheding some light on the darkness that’s been keeping all my secrets from myself. Maybe I’ll finally look in that mirror and see myself. And maybe this time I won’t run away from me.

Maybe I will catch a glimpse of what could be my sense of purpose. Maybe I’ll even have the courage to pursue it. And maybe when I’m done inventing myself again, I will finally move from this dead spot I’ve been stuck in for the past few years. And then maybe… just maybe, when that new day comes, I’ll be ready… to be seen… to put my strengths and weaknesses out there, to be noticed and appreciated, because come end of day, all I am is imperfection, as unique and worthy as any other…

Everyone falls in love sometime
Sometimes it’s wrong, and sometimes it’s right
For every win, someone must fail
But there comes a point when
When we exhale…

Sometimes you’ll laugh
Sometimes you’ll cry
Life never tells us, the when’s or why’s
When you’ve got friends, to wish you well
You’ll find your point when
You will exhale…

Hearts are often broken
When there are words unspoken
In your soul there’s answers to your prayers
If you’re searching for a place you know
A familiar face, somewhere to go
You should look inside yourself
You’re halfway there…

Dviga se bela zastava, kriči
poraz in predajo nevidnih ljudi,
ki umirajo v želji doseči nebo,
a njih svet je mnogo premajhen za to,
v malih lupinah se skrivajo sanje,
velike kot njihova vera je vanje,
odpirajo se proti soncu zaman,
brezbrižno zavrženi, vrženi stran,
nevidna je njihova duša, dokler le
neslišno odmeva, a ko glasno zamre,
v bitki vnaprej izgubljeni krvava
se dviga v nebo zadnja bela zastava.

Now I could never change you
I dont wanna blame you
Baby you dont have to take the fall…

Yes I may have hurt you
But I did not desert you
Maybe I just wanna have it all…

It makes a sound like thunder
It makes me feel like rain
And like a fool who will never see the truth
I keep thinking somethings gonna change…

There’s a danger in loving somebody too much…

Vsak, ki me pozna, ve, da sem že davno opustila vsakršno vero v karkoli neotipljivega. Ne verjamem v Boga, ne v “višjo silo”, ne v “energijo”, ne v “motivacijske govorce” in njihove metode, v takšna in drugačna “čiščenja” or whatever… preprosto ne verjamem več.

Zato me tudi v knjigarnah / knjižnicah ne boste našli med policami s knjigami za “samopomoč”. Na splošno je moje mnenje o tovrstni literaturi, da gre za “pakiranje magle u gajbice”.¹ Ampak vsemu povedanemu navkljub, moram priznati, da imam trenutno v lasti knjigo, ki spada prav v zgoraj omenjeno kategorijo. Moj razlog za nakup je obenem enostaven in zapleten; najlažje bi ga razložila kot da me še nikoli en sam stavek ni bolje opisal, bolj zadel mojega bistva, mojega največjega strahu… Gre za knjigo “Nočem umreti, ne da bi živela” pisateljice Dawne Markove.

Od nekdaj je bil moj največji strah, da me bo moje lastno življenje “obšlo”, medtem ko bom sama nekje drugje “poskušala živeti”.² In ko sem na polici v Felix-u zagledala naslov knjige, sem začutila, da jo moram imeti. Ko sem jo na hitro preletela, sem bila še bolj prepričana, da je to “moja” knjiga. Ko sem jo vzela v roke in začela brati, si označevati dele besedila, ki so mi bili še posebej blizu, sem se počutila, kot bi mi nekdo pred obraz postavil ogledalo.

“Zaradi strahu, da bi izvedeli, kdo v resnici smo, se izmikamo svoji usodi in stradamo zaradi lakote, ki smo jo sami zakrivili.”

“Umirite svoj um, dokler ne bo podoben mirni vodni gladini. Valovi se bodo polegli in gladina bo gladka kot steklo.” - Pozabil pa mi je povedati, da se potem, ko se voda v tvojem umu umiri, nikakor ne počutiš mirno. Kajti zadostuje že, da se skloniš in pogledaš navzdol. Tam namreč jasno vidiš vso nesnago, ki se je polegla na dno. Če pa po vodi vseskozi bredete, se vse stvari poskrijejo v mulju in se vam nanje ni potrebno odzivati.

Verjetno je ni stvari na svetu, ki bi se je bala bolj kot same sebe; bolj kot tega, kaj bom videla, ko bom pogledala vase. Zato že celo življenje raje dojemam sebe skozi to, kako me dojemajo drugi. In zato imam verjetno že celo življenje občutek nezadostnosti.

Kdo sem, ko ni nikogar v bližini, ki bi me lahko definiral? Kdo sem, ko ni nikogar, s katerim bi lahko identificirala samo sebe? Kdo sploh sem?!

1. še en izraz, ki sem ga pobrala od svojega očeta [that's all!]
2. if that makes any sense [that's all!]

Precej na začetku najine veze sem ji rekla, da imam občutek, da bo ona ali najboljše ali pa najslabše, kar se mi je zgodilo v življenju. Zdaj, po koncu najine veze, se mi zdi, da je bila oboje. Ko zdaj od daleč spremljam njeno življenje,¹ se mi zdi, da doživlja podobne “travme” kot sem jih pred časom sama. In če se v mislih vrnem še malo nazaj, se mi zdi, da se ljudje v moji neposredni bližini vrtijo v podobnih krogih…

E. in B., jaz in E., T. in jaz in zdaj T. in… vse smo se v nekem trenutku znašle na obeh straneh prepada… je to res samo naključje ali plačujemo za stare grehe?! Ali to pomeni, da smo svoje grehe do tega trenutka “odplačale” ali je to zgolj prvi obrok?!

1. as a friend, not like I’m stalking her or something!!! [that's all!]

Sem pač malo “emotional” danes…

Ravno, ko sem se že skoraj prepričala, da nič več ne bo razprlo mojega oklepa…
Ravno, ko sem mislila, da je prav ta oklep vse, kar še drži skupaj moje zdrobljeno srce…
Ravno, ko sem se pripravljala, da razglasim T.O.D.¹, se je nekaj v meni premaknilo.

Počasi, nežno, plašno, tiho… in potem vedno hitreje, močneje, pogumneje in glasneje… it might be broken, battered and bruised even, but it’s not dead. I’m not dead.

Cast me gently into morning for the night has been unkind,
take me to a place so holy that I can wash this from my mind;
the memory of choosing not to fight…

1. Time Of Death [that's all!]

Once your wings have been broken, causing you to crash and burn, daring to fly again takes a lot more courage than it did before. Or just a lot more faith. So here we go… one, two, three…