Sicer malo kasno, ampak vseeno… za tiste, ki še ne veste, v soboto, 19.04.2008 imamo v K4 v Ljubljani nastop. Štartamo ob 23h, vstopnina je do 23. ure 7 EUR, po 23. uri pa 10 EUR.
Se vidimo!
Arhiv za kategorijo “WANTED”
Tiste, ki ste pridno zbirale škatle, čaka nagrada; kuhano vino. Tiste, ki tozadevno niste bile tako pridne, si boste morale pijačo prislužiti drugače (ali prinesti s sabo). Za glasbo bomo poskrbele me, če imate kakšno glasbeno željo, ki bi jo želele slišati v soboto, nam to lahko sporočite na bend@wanted.si. God, I wish I could learn to play that some day.
Sobota je dan, ki je načeloma rezerviran za vaje z Wanted. In zadnjo soboto oz. zadnjo vajo sem “presedela na klopi”. Zakaj? Ker me je izdala moja draga škatlica. Or so I thought. Do danes. Že pri uglaševanju je kazalo, da bo nekaj narobe, ker se ponavadi sploh ne rabim uglaševat, ker mi strune minimalno spuščajo ali pa je vse skupaj opravljeno v manj kot minuti. Tokrat sem imela občutek, da se kazalec na uglaševalcu malo norčuje iz mene. Ko sem se končno za silo uglasila, sem povezala kitaro z ojačevalcem in… no, to kar se je zaslišalo, vsekakor ni bilo tisto, kar bi človek (upravičeno) pričakoval. Neko sumljivo zlovešče hreščanje… Poskusile smo zamenjati kabel1, preverile kontakte na obeh straneh, ugasnile in ponovno vklopile ojačevalec, spreminjale nastavitve (tako ojačevalca kot kitare)… brez uspeha. Tako sem kitaro odložila v kot, izklopila ojačevalec in do konca vaje najedala sobendašicam. Danes sem se iz čistega dolgačasa podala v garažo, da malo poropotam… če že bas ne dela, se lahko pač izživljam nad električnimi kitarami, klaviaturami, bobni in celo mikrofonom. A whole garage of instruments to abuse!
Če si želiš biti:
ti priporočamo, da poskusiš s kariero v Hollywood-u. Če pa te zanima sodelovanje v ženskem rock bendu in igraš klaviature, si resna, zanesljiva, imaš nekaj odvečnega časa ter živiš v Ljubljani (ali lahko brez problema prideš v Ljubljano), potem te vabimo, da se nam oglasiš na email: bend[AFNA]wanted[PIKA]si1 So… who wants to be WANTED?
Končno sem dobila posnetek našega prvega koncerta. In to celo v formatu, ki ga lahko pogledam.1 Sicer ga na blogu ne bom objavila, ker mi nekako ne pripada oz. je last celotnega benda, tako da bodo odlomki najbrž objavljeni na naši uradni spletni strani.2 Namesto naših prvih korakov v svet glasbe bom raje objavila “Fairytale Gone Bad” od Sunrise Avenue in si zraven celo dovolila zatrdit, da WE DO IT BETTER. Ne verjamete? Počakajte, da vidite posnetek. 
Končno sem se uspela toliko spraviti skupaj, da lahko sedaj napišem oz. opišem svoje vtise našega prvega koncerta. Z eno besedo; bilo je nepozabno. Čeprav smo bile od vseh vaj in priprav na dan koncerta že kar malo nerazpoložene in naveličane vsega1, je kukanje skozi priprta vrata backstage-a v trenutku spremenilo naše razpoloženje. Ljudje so se začeli nabirati že okrog 21:30, ob 22:15 (ko smo se spravile na oder) je bil klub Tiffany že praktično poln. Ko smo se sprehodile iz backstage-a med množico in nas je le-ta navdušeno pozdravila, je trema (vsaj moja) začela izginjati. Koncert je otvorila Romana s svojim solo perfomance-om, ki se je začel s kratkim “rap” insertom in nadaljeval z 1.5 kitice pesmi “Dravski most” v ŽBLJ-duru in primerno2 odfušan… Na naše veliko olajšanje je publika šalo zelo dobro sprejela. Vseeno smo Romano odgnale od mikrofona in zasedle vsaka svoje mesto na odru. Sredi prve pesmi se mi je prvič v vsem času odkar smo začele načrtovati tale koncert v Tiffanyju posvetilo, da je naša prva pesem “Breakfast at Tiffany’s” (kako prikladno) - ampak dvomim, da je večina to dojela na ta način3. Kljub nekaj zadnjim ne ravno posrečenim vajam, smo koncert (po mojem mnenju) izpeljale tako kot se spodobi. Kljub tehničnim težavam. Recimo pri “Dear Mr. President”, ki naj bi ga izvedli Mana in Tina zgolj v postavitvi vokal, backvokal in kitara, je eden od mikrofonov (oz. kabel za mikrofon) razpadel, tako da sta se morali pevki precej “stiskati” na odru4 in peti v en sam mikrofon - dvoglasno ofkors. Ampak sta zadevo vseeno fantastično izpeljali do konca. Čisto na koncu je sledilo še presenečenje za Romano, ki je v petek praznovala rojstni dan. Ostale članice benda smo ji namreč na skrivaj spekle torto in ji jo dostavile na oder ter skupaj z občinstvom zapele “Happy Birthday”. Mislim, da je bila kar malo ganjena. Na tem mestu se ji moram zahvalit, ker je tako pridno pihala svečke, da je odpihnila malo smetane na mojo belo srajco5. Kakorkoli že… uradni fotomaterial še sledi, če pa je kdo od vas bil na koncertu in ima kakšno fotografijo in bi jo bil(a) pripravljen(a) deliti z nami, jo lahko pošljete na bend AFNA wanted PIKA si6. Hvala tudi vsem, ki ste velikodušno prispevali v naš sklad za opremo; glede na tehnične težave na koncertu mislim, da je razumljivo, da bomo vaše prispevke resnično porabile za nakup določenih kosov opreme. Se vidimo naslednjič. UPDATE: recenzijo našega dosedanjega obstoja (vključujoč predstavitveni koncert) lahko najdete tukaj7.
It’s official. Imamo datum našega predstavitvenega koncerta. Is this where I get so nervous I piss my pants? Sveta pomagalka…
Torej… dogajalo se bo v soboto, 28.07.2007 ob 22:00 v klubu Tiffany na Metelkovi. Po koncertu sledi after party z naslovom “Fuck Barbie” next door, v klubu Monokel. Vstopnina bo simbolična, 1 EUR, tisti z debelimi denarnicami in socialnim čutom pa boste lahko prispevali v “sklad za opremo”. Mi bomo tam, vi pa… po želji. BTW: če bi kdo želel pomagati pri promociji tega dogodka, lahko na svoj blog doda banner velikost 160 x 120 px1. Samo skopirajte in prilepite spodnjo kodo: <div class=”textwidget”><a href=”http://devon.blog.siol.net/2007/07/13/ready-or-not/”><img src=”http://devon.blog.siol.net/files/2007/07/blog_banner.jpg” /></a></div> ali <a href=”http://devon.blog.siol.net/2007/07/13/ready-or-not/”><img src=”http://devon.blog.siol.net/files/2007/07/blog_banner.jpg” /></a>
Pred nekaj meseci je padla ideja, da bi se formiral prvi pravi slovenski ženski rock band. Ideja se je sicer pojavila že mesece pred tem, ampak je bila do pred nekaj meseci vztrajno spregledana, dokler se ni našla ena prav posebna oseba in ponudila svoje pomoči morebitnim interesentkam oz. potencialnim članicam tovrstnega benda. Na prvi sestanek sem šla zgolj kot prikolica, ker sem misel na to, da bom kdaj dejansko del kakega benda, opustila približno takrat, ko sem pustila glasbeno šolo1, torej kakih 10 let nazaj. Ampak me je po nekaj debatah s kejt zamikalo, da bi vseeno poskusila in to nekaj novega - bas kitaro. Prvič, ko sem jo držala v rokah, je bilo jasno, da se nima smisla upirati - ljubezen na prvo noto / struno / whatever.
Sicer je bila tale moja nova “ljubezen” takrat še sposojena in v lasti prej omenjene kejt, ampak imam od prejšnjega četrtka novo “lubico”, ki je sicer precej podobna prejšnji2, ampak samo moja. Zraven spada seveda še ena velika škatlica z gumbki, ki sliši na ime Ibanez SoundWave653.
Včeraj smo se po cca. 2 mesecih delovanja (kot bend) končno “opremile”. Do sedaj smo se bile primorane izživljati nad tujo lastnino1. Če ste včeraj okrog 6. ure zvečer na Dunajski opazili kakega sumljivo polnega Fiat Stilo-ta, potem ste bili priča transportu naše opreme na kraj zločina - našo velecenjeno garažo. Kar ni šlo v avto2, smo preostale članice odvlekle na avtobus.
Ko smo končno vse zvlekle najprej iz avta, potem pa še iz škatel, povezale vseh miljon kablov in vse kar paše zraven, smo ugotovile, da od vsega, kar smo nakupile, samo dve stvari ne delujeta: adapter za klaviature in eden od ojačevalcev za kitare. Ampak smo se z našim prijaznim prodajalcem Lukejem že vse zmenile in gremo nedelujoče zadeve danes zamenjat za takšne, ki dejansko delujejo. V soboto pa štartamo zares.
|
|
In nekje sredi tega izživljanja, mi je svanulo; mogoče smo iskale vzrok težave na napačnem koncu. Kaj če sploh ni kriv ojačevalec, ampak kitara? Po dveh preprostih empiričnih poskusih, ki sta vključevala povezovanje kitar in ojačevalcev v različnih kombinacijah, sem ugotovila, da moj 20-kilogramski ojačevalec
(RSS) vnosi
