Arhiv za kategorijo WTF?!

Lem00r Makes Cupcakes

This is what happens when you combine a master chef, a cooking apprentice and an iGeek… ;)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

7 komentarjev

Fail!

Ok, there are a few items you might not want to forget when moving out of a rented appartment. Like sex toys. Or… I don’t know… handcuffs?

seriously?!

seriously?!

I recently did that – moved, I mean. And forgot my handcuffs, hanging on the railing in what used to be my bedroom. To make matters worse, I actually took pictures of the place before leaving, but didn’t notice that the cuffs were in one of them. #facepalm

And this is what it took to get me to realize what I’ve done:

Fuck my life. :)

  • Share/Bookmark

3 komentarjev

Damn…

I think it’s fairly obvious by now that I’ve completely fallen off the wagon. ;)

Na začetku sem sicer optimistično verjela, da mi bo med dopustom uspelo vsaj okvirno držati dieto, ampak se je hitro izkazalo, da belgijsko pivo, belgijska čokolada in ves stres, ki sem ga doživela v Amsterdamu, pač ne grejo najbolje z mojimi načrti glede prehrane.

So I just said “To hell with it!” and enjoyed myself. :P Trenutno sem v fazi psihičnega pripravljanja na ponovno uvedbo discipline, tako v smislu prehrane, kot gibanja, ampak računam, da bi morala z naslednjim tednom štartat znova. Upajmo, da mi uspe. :)

  • Share/Bookmark

,

4 komentarjev

I’m back!!!

That’s right, Devon’s back, y’all! :)

Za tistih nekaj, ki se sprašujete, kam za hudiča sem poniknila; I had a bit of a medical emergency. :(

Cca. 14 dni nazaj so se mi začele pojavljati bolečine v levi nogi, ampak ker so bile relativno znosne in ker nimam navade za vsako malenkost teči k zdravniku, sem pač čakala, da minejo. Pa niso. V resnici je bilo vsak dan slabše, dokler me ni v četrtek popoldne iz čistega mira zagrabilo še v križu. Ker se mi to ni zgodilo prvič, sem vzela Olfen, ki mi ga je zdravnica predpisala nazadnje in čakala, da mine. Pa ni. Ko sem se okrog 23h spravila v posteljo in poskušala najti najmanj mukotrpen položaj za spanje, se je nekaj pošteno zalomilo. Bolečina, kot je še nisem izkusila. Na pomoč sem poklicala mami, da me pride iz Domžal iskat v Vnanje Gorice in me pelje na urgenco; mami je sicer prišla, ampak peljati me pa ni mogla nikamor, ker se nisem mogla usesti v avto. Ko sem od bolečine skoraj omedlela, smo se družno odločili, da se uležem na tla pred hišo in počakam na rešilca. Okrog 1h zjutraj sta me nadvse prijazna reševalec in reševalka spraskala z asfalta pred hišo in dostavila na urgenco, kjer so me velikodušno zadrogirali s Ketonalom, Tramalom in Dexo ter poslali domov. Sledilo je boleče 10-dnevno okrevanje, med katerim sem se pridno hranila s hidrati, ker 800mg Ibuprofenov pač ne gre jemati na “prazen” želodec.

To je kratek povzetek, jutri pa začnem znova. Trenutno se mi sploh ne sanja, koliko “škode” sem si naredila v zadnjih 14 dneh, bomo videli, kaj poreče tehtnica jutri zjutraj. Sem pa danes za začetek prebrcala 5km na Orbitreku. Prvo miganje po vsem tem. Feels good. :)

  • Share/Bookmark

,

7 komentarjev

One Of Those Days

Danes je uradno eden bolj neprijetnih dni; vsaj v mojem življenju. Zjutraj je šlo še vse kot po maslu, celo lasje so pokazali določeno mero kooperativnosti, zato tokrat ekstremni ukrepi niso bili potrebni in je ostalo več časa za prijetnejše stvari, kot je recimo zajtrk.

Začelo se je z odhodom od doma; odhod sam je bil sicer čisto po urniku, a na žalost moj urnik ni vključeval srečanja s traktorjem s prikolico ter bagerjem, ki se nikakor nista dala motiti pri svojem nalaganju zemlje v prikolico, čeprav sta ob tem v celoti zaprla edino pot ven iz vasi v civilizacijo. Šele ko se jima je za rit pripeljal nestrpni voznik dostavnega kombija in začel besno trobiti, sta se gospoda odločila vseeno za trenutek sprostiti cesto in me spustiti v svet. Zaostanek za urnikom na tej točki: 5 minut.

Srečno pripeljem skozi Vnanje Gorice do Brezovice, ko se ponovno vse ustavi že pri šoli; kolona se vleče ČEZ most, preko križišča in vse do avtoceste. Po 10 minutnem čakanju, da se promet sprosti, sem končno prišla do avtoceste. Zaostanek: 15 minut.

Čeprav sem pošteno pritisnila na plin in v zavidljivem času prispela do prestolnice, je g. Murphy zame pripravil še eno oviro na sicer rutinski poti v službo; zastoj na izvozu za Bežigrad – kolona se je vila vse od izvoza za industrijsko cono Šiška. Končna zamuda: 25 minut.

In ko sem že mislila, da bodo prometne peripetije edina stvar, ki bo danes na tapeti, so me razveselili še v garažni hiši WTC, kjer mi že teden dni neuspešno poskušajo zamenjati staro parkirano kartico za novo. Po 3 poskusih in današnjem bisu parkiranja – avto sem parkirala, iz pisarne so poklicali garažno hišo, kjer so mi povedali, da moram priti na blagajno Z AVTOMOBILOM! – so mi kartico uspešno zamenjali. Vse to, pa ura še niti 10 ni bila.

Pa tudi konec mojih težav ne. Ob 12h sem se dobila z bratom, ki je trenutno na obisku v Sloveniji1, da mu v uporabo predam avto. Na žalost je moja prošnja, da se v avtu NE KADI naletela na gluha ušesa, čemur je sledil prepir in končna odločitev, da mu avta NE posodim. Čeprav sem mu želela pomagati in čeprav mu nisem hotela komplicirati življenja bolj kot je potrebno…

It’s just one of those days, I guess. Go away.

  1. po 6-mesečni odsotnosti [that's all!]
  • Share/Bookmark

3 komentarjev

A Day Made Of Glass

As a true g33k at heart, I honestly hope, da bom doživela svet, v katerem bo vse to mogoče. Viva Technology! :)

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark

Brez komentarjev