Arhiv za kategorijo “WTF?!”Zadnje čase nimam ravno občutka, da imam kaj za povedat… which explains the absence of any meaningfull entries to this blog… ugotavljam, da being left alone nima najbolj pozitivnega učinka na mojo psiho; I think way to much… in to večinoma same neumnosti. When all else fails, drown yourself in country music… or something. Jebelacesta.
So completely fucking numb. Like I’m dead inside or something. Weird.
Včeraj sva imela s sodelavcem zanimivo debato o tem, kaj je prav oz. normalno, kaj je običajno in kaj sprejemljivo. Po njegovem je biti queer sicer sprejemljivo, ni pa normalno. Jaz trdim, da mogoče ni običajno1, je pa popolnoma normalno. Glede na to, da se sicer čisto vredu razumeva, se nisem spuščala v semantiko njegovih trditev, poleg tega je mojo pozornost pritegnila njegova zelo trdna odločenost, da vse lepo in prav, ampak otrok nam pa nebi smeli dati v vzgojo. Razen če se “žrtvujemo”, damo noge narazen2 in pridemo do otroka po naravni poti. Pa še takrat je družina z dvema mamama najmanj sporna, če ne kaj hujšega…
Pa smo spet tam; zakaj za boga je tako težko dopustiti možnost, da lahko tudi dva partnerja istega spola vzgojita čisto “normalnega”3 otroka?! Če lahko en sam starš vzgoji otroka, zakaj ga nebi mogla dva, samo zato, ker sta istega spola? In še zadnjič: ni boljše, da ima otrok dva starša, pa čeprav istega spola, ki ga imata rada in mu nudita varen dom, kot pa disfunkcionalno hetero družino? S tem nikakor ne predpostavljam, da so vse hetero družine disfunkcionalne, ampak enako nefer bi bilo predpostaviti, da so takšne vse queer družine. Zagovornikom tega bi priporočila ogled “All Aboard - Rosie O’Donell’s Family Cruise” ali pa kakšnega drugega dokumentarca na temo queer družin… za malo razširit obzorja, če nič drugega. Jaz sem za naju prepričana, da bova čisto vrei mami najinim otrokom in vem, da jim zgolj zato, ker bodo imeli dve mami, ne bo čisto nič manjkalo v življenju. Kdor misli, da naju najina usmerjenost diskvalificira kot potencialno uspešna starša, me lahko kušne na rit. Both cheeks. Pardon my french.
Danes sem prav nadležno hiper. Ob pol 9h so me poskušale zbuditi referentke Salomonovega oglasnika, pa jim ni uspelo1, me je pa zato ob 11h zbudila bivša delodajalka s prošnjo, naj ji neko datoteko pripravim za tisk. In od trenutka, ko sem vstala, sem v pogonu. Pripravila dotično datoteko, poklicala na Salomonov oglasnik in se zmenila vse glede oglasa, napisala nekaj tri- oz. več-lateralnih mejlov, pozajtrkovala, bila pod tušem2, pospravila posteljo, opravila nekaj telefonskih pogovorov in uskladila nekaj obveznosti in za dobro jutro ženi zdrdrala, kaj vse mora ONA storiti danes… in to vse na moj day off. Somebody stop me!
Ko sem bila mlajša, sem si nekaj časa grizla nohte. Let’s face it; kdo si jih pa ni? Največkrat me je “prijelo”, ko sem bila živčna ali zelo zatopljena v nekaj, kar sem pač počela, tako da sploh nisem opazila, kaj počnem, dokler ni začelo vse skupaj krvaveti in svinjsko boleti. Ampak in true taurus fashion, me tudi to ni ustavilo, da si nebi s tem početjem prigrizla prave male infekcije, ki je na ven izgledala podobno herpesu, bolelo pa je neprimerno bolj. In rabilo precej več časa, da se zaceli in pozdravi. Ponavadi je tovrsten dogodek označil konec “sezone”; končno sem se nečesa naučila na napakah in pustila ustnicam, da se zacelijo. In potem mir do naslednje zime, ko so ustnice spet spokale od mraza, jaz pa sem samo nadaljevala delo, ki ga je začel že mraz… Letošnja sezona pa po dolžini prekaša vse ostale. Vmes sem staknila že dve tovrstni infekciji, pa imam še vedno čisto pogrižene ustnice… I just can’t seem to stop myself. Ima kdo kak koristen nasvet?!
Prvi dan v novi službi me je pijana stranka ocenila kot “lezbačo”2, pred nekaj dnevi pa sem od full-grown lezbače napredovala kar v moškega. Za slednje me je namreč proglasil tip, ki je ob 4h zjutraj še kar pil Cuba Libre, plesal polko z eno mojih sodelavk3 in mi na vsak način želel najprej poljubiti roko4, potem pa, da ga jaz poljubim na lice5. Po zavrnitvi me je par sekund zabodeno gledal, potem pa popolnoma mirno izjavil, da sem precej “moška”, kar mi je seveda malo odneslo pokrov. Vprašala sem ga, kaj na meni je tako zelo moškega, razen malo krajših las, pa je rekel, da je to moj “močen” nastop. Iz tega lahko zaključim, da štajerski mačoti očitno vse ženske, ki niso boge in šibke in potrebne pravega dedca, pač smatrajo za MOŠKE. Z mano na čelu. Moj bog. Vsak dan izvem kaj novega. Izgleda, da bo tole moje bivanje v štajerski prestolnici še zanimivo. Stay tuned.
Zbolela sem. Sicer je najbrž samo malo hujši prehlad, ampak jaz se trenutno ipak preživljam kot natakarica in če ne morem govorit, ne morem delat, ne? In to ravno danes, ko me čaka celi dan letanja okrog po opravkih, potem pa še služba od 16h do kdovekdaj1 Je*ote… just what I needed. NOT!
Danes ni ravno moj dan, kot je razvidno že iz naslova objave. Za začetek sem se zbudila z bolečinami v grlu, glavi in križu. Sicer ne verjamem, da so zadeve med seboj povezane, pa tudi če so, mi je čisto vseeno, samo naj me že neha bolet vse skupaj. Naslednji udarec je bil računalnik, ki je ostal prižgan čez noč1… do tu vse lepo in prav, ko pa sem ga zjutraj želela uporabiti za službene zadeve, se je prostovoljno obesil. Pa tudi to nebi bilo nič hudega, če bi standardno “zdravilo” za tovrstne situacije2 zaleglo - pa ni; oz. je in to celo bolj kot bi si želela. Ko se je hudič enkrat ugasnil, ga namreč nikakor nisem mogla prižgati nazaj. Tako da sem naslednjih nekaj UR poskušala prepričati računalo, da se lepo prosim prižge nazaj in še lepše prosim dejansko ZAŽENE Windowse… Po nekaj urah mi je celo uspelo. Super. Do takrat sem seveda že popolnoma izgubila voljo ne samo do dela, ampak do življenja nasploh. Zato sem se potolažila s kosilom3 in gledanjem dolpotegnjenega L Worda.4 Zvečer sem sicer imela namen se dobiti na pijači, pa sem ugotovila, da mi stanje na nogah danes ne dene preveč dobro, ker se počutim malo “pijana”, tako da sem se lepo usedla nazaj na kavč in odpovedala svojo udeležbo na pijači. In ker sem sedaj “stuck” doma, sem se želela malo pozabavati z glasbo, a sem kmalu ugotovila, da sem ob nedavnem ponovnem nalaganju računala ostala brez določenega software-a, ki ga sicer imam shranjenega na zunanjem disku, ki pa mi zadnjih nekaj tednov nagaja in se pusti prepoznati samo na določene dneve v mesecu, tako da sedaj ne morem do njega… je še kje kaj, kar bi mi lahko šlo danes narobe?! *sigh*
Tole sem malo prej “ujela” na TV Papriki. Nekako si ne morem pomagati, da nebi opazila ironije v nastali situaciji… dečki na posnetku so namreč “poraženci” lanskoletnega tekmovanja “Super Zvezda”, ki ga organizira Net TV1. Ironijo vidim predvsem v tem, da je tale “Casanova” po mojem mnenju precej nad tistim zmazkom, ki so ga v izvajanje prejeli zmagovalci; saj se še spomnite “Piyama party”-ja? Trenutno pa poslušalce osvajajo s priredbo “Pod oknom sem stal”… ring a bell? Glede na to, da sem dotično sezono Super Zvezde celo občasno spremljala in sem imela čast slišati tele dečke peti v živo, moram reči, da kdorkoli jih je spoliral, did a very good job. Ker niti eden od njih ne zna pet v resnici, plesati so se očitno naučili2, oblači jih pa očitno NE ona krula, ko jim je ocenjevala outfite na tekmovanju3 Pa Davidova govorna napaka me še vedno zabava enako kot me je, ko je prvič odprl usteca… kak fajn…
Ugotavljam, da kava in internet še zdaleč nista moji edini odvisnosti. V soboto sem se namreč začasno odrekla televizijskemu sprejemniku1 in ga skupaj z večino svoje lastnine predčasno prepeljala v svoje novo stanovanje - v Maribor!!! Ne moti me, da sem ostala brez posode in večine pribora, ne moti me, da sem ostala brez pralnega stroja in DVD playerja, ne pogrešam svojih n-parov čevljev in ne pogrešam svojih n-CDjev. Ampak TV… kaj zaboga naj počnem zvečer?! In potem se dogajajo stvari, kot recimo včeraj zvečer, ko sem se iz obupa spravila v posteljo že ob 22:30 in ob malo čet 23:00 že spala. Pa saj nisem stara 90 let!!!
|
|
Blog Devon Dyke | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |
(RSS) vnosi
in Komentarji (RSS).
