Naloga je bila navidez preprosta¹ - formatirati in na novo postaviti prenosnik. Ko sem v petek prijela v roke dotični računalnik si nebi niti v sanjah upala predstavljati, kako zelo se bodo stvari zakomplicirale v nekaj urah. Po uspešnem backupu podatkov s prenosnika na USB eksterni disk ter brisanju diska, je bil na vrsti zadnji korak - ponovno nalaganje operacijskega sistema. Vstavim CD, namestitev za Windows XP se zažene… in javi, da računalo nima trdega diska! Po večkratnem poskušanju sem zaključila, da je očitno težava v namestitvenem CDju, zato sem poskusila z originalnim Windows Vista CDjem. Glede na to, da je namestitev v tem primeru neovirano prišla do konca, sem očitno imela prav glede CDja, zato sem si naslednje jutro izposodila drugega, originalnega DELL-ovega, za drug, malo starejši model prenosnika. Zaženem namestitev, pobrišem particije in zaženem formatiranje diska… po kaki uri, ko zadeva še kar ni prišla dlje od morebiti polovice, zagledam v desnem zgornjem kotu zanimivo številko: 497xxx MB.² Ker še v življenju nisem videla prenosnika s 500 GB trdim diskom, sem postala pozorna… it didn’t take me long, da sem ugotovila, kaj se dogaja. Ko sem naložila Visto, sem na računalnik priklopila eksterni disk³, na katerega sem pred tem shranila backup prenosnika⁴ - neverjetno, ampak dejansko mi je uspelo formatirati svoj zunanji disk z VSEMI podatki. The world just stopped turning at that point.

*arrrgh!*

Preostanek vikenda sem preživela v neskončnem poskušanju reševanja izgubljenih podatkov. Ironično, ampak na skoraj kateremkoli drugem modelu prenosnika se nič od tega se nebi zgodilo. Trik je v tem,⁵, da ima Dell Inspiron 1525 trdi disk, za katerega namestitveni CDji za Windows XP ne vsebujejo gonilnika in ga posledično ne zaznajo. Gonilnik lahko sicer sredi namestitve dodate,⁶ a samo, če ima vaše računalo disketnik⁷. Če ga nima, bo treba shekati namestitveni CD, ročno dodati gonilnik v namestitev in poskusiti srečo ponovno. Vsaj ta del problema mi je uspelo rešiti, zdaj me čaka “le” še data recovery. Saga sicer še zdaleč ni končana, vendar se mi začenja dozdevati, da mogoče še obstaja malo upanja, da mi bo zadevo uspelo rešiti.⁸

1. poleg tega sem podobne stvari počela že neštetokrat in vsakič uspešno
2. približno, točne številke se ne spomnim
3. s kapaciteto 500 GB
4. in na katerem so VSE moje datoteke
5. seveda sem to izvedela post-festum
6. press F6
7. seriously, ne vem, kdaj sem nazadnje videla prenosnika s floppy drive-om
8. if there is a God out there, please stop messing with me, I promise I’ll be good from here on…

košarka

Včeraj sem se po cca. 3 letih odpravila na košarko… I mean, saj sem vedela, da ne bo lahko, glede na to, da je edina “športna” aktivnost, ki sem jo opravljala v zadnjih 3 letih seks ter zadnje čase še “kvihtanje s pirovsko flašo”, ampak da bo pa tako zelo naporno, si pa nisem čisto predstavljala… očitno sem fizično v slabšem stanju kot sem si želela predstavljati. No, pa tudi… naslednjič bi bilo verjetno bolje, da pred košarko NE spijem enega velikega piva ter NE požrem kosa pice in dvojnega cheesburgerja iz McDja…

No, ampak da se malo potolažim… As far as efficiency goes, I didn’t suck nearly as badly as I expected myself to… it’s not much, but it’s a start. Naslednjič bo boljše…

I was in your arms
Thinking I belonged there,
I figured it made sense
Building me a fence…
Building me a home,
Thinking I’d be strong there,
But I was a fool,
Playing by the rules…

The gods may throw a dice,
Their minds as cold as ice,
And someone way down here
Loses someone dear…

I tried to go on like I never knew you,
I’m awake, but my world is half asleep,
I pray for this heart to be unbroken,
but without you all I’m going to be is incomplete…

I don’t mean to drag it on,
but I can’t seem to let you go,
I don’t want to make you face this world alone…

If I love you, why can’t I be with you?
If I can’t be with you, why can’t I let you go?
If it’s the right thing to do, then why does it hurt so bad?

Click here to view the embedded video.

Di svako drži svoju stranu
I ponosa i gluposti
Moglo bi bit da je lakše umrit
Nego ljudima reć’: “Oprosti”

Once again, Gibonni saves the day…

What happened to the good old “when in doubt, ASK!!!“?! Zakaj si ljudje kompliciramo življenje s špekuliranjem o tem, kaj nekdo misli in se sami postavljamo v situacije, v katerih nočemo biti, če pa bi lahko vse skupaj rešili z enostavnim vprašanjem: “What do you mean by that?!”

Arrgh… v rit se bom ugriznila en dan!!! In naslednjič, ko se bom (ponesreči) napila, bom telefon vrgla v Ljubljanico, da si preprečim podobne umotvore kot sem jih zganjala včeraj. Da me jebeš, da me jebeš, da me jebeš…

Head Against The Wall

Od trenutka, ko sem se zapletla s svojo prvo punco¹ pa do danes sem bila samska verjetno manj kot pol leta. Dvakrat malo več kot en mesec ter enkrat cca. 14 dni. Če zaokrožimo tole “obdobje samskosti” na 3 mesece, pridemo do zaključka, da sem bila v zadnjih 51 mesecih svojega življenja 48 mesecev v 2 resnih in nekaj malo manj resnih vezah. Na podlagi ugotovljenega se predpostavka, da ne znam biti sam(sk)a, kar sama ponuja na pladnju.

Ko sem se pred 14 dnevi znova znašla “on my own”, sem se odločila, da to teorijo stestiram. Da se do nadaljnega zavestno odpovem (bolj ali manj) naključnemu zapletanju z ženskami, z namenom ugotoviti, če sploh znam živeti sama. Verjetno je še prezgodaj za sklepanje, ampak po mojih preliminarnih ocenah bi rekla, da mi ne gre slabo. Po eni strani se sicer počutim rahlo izgubljeno, po drugi pa prav osvežujoče svobodna.

Nothing I must do,
Nowhere I should be,
No one in my life
To answer to but me…

1. konec maja 2004

Click here to view the embedded video.

P.S.: sem že skoraj pozabila, how cute she is… Christina Stürmer that is…

1. and/or heart

Sanjala sem prijateljico, ki sem jo¹ izgubila malo manj kot 2 leti nazaj. Čeprav v samih sanjah med nama ni bilo nekega fizičnega² stika, sem imela občutek, da sva par. Ravno sva se od nekje vrnili domov, skupaj s še nekimi ljudmi,³ ki so me vsi po vrsti napadali, poniževali, žalili in obtoževali, da kljub svojemu odhodu od doma, nisem v življenju od takrat ničesar dosegla. Nekaj časa sem se poskušala braniti, utemeljiti nekatere svoje odločitve in dokazati, da v resnici nisem tako slaba, kot so me hoteli prikazati, vendar brez uspeha. Zato sem se obrnila, stopila v kuhinjo do hladilnika in prijela steklenico⁴. V tistem trenutku se mi je od zadaj približala Vanja, mi iz rok vzela steklenico in me pogledala naravnost v oči. Ne znam opisati občutka, ampak… iz njenih oči je sijal nek mir, neka trdnost, ljubezen… Vprašala sem jo, kaj počne in njen odgovor me je pretresel v dno duše: “Rešujem te pred samo seboj.” Način, kako je to izgovorila, je bil vse prej kot obtožba, bolj neke vrste neizrečena obljuba, zagotovilo, da se bo vse uredilo.

Ko sem se prebudila, me je v trenutku obšla tako velika žalost, da je nisem mogla zadržati v sebi. Ne verjamem v duhove, ne verjamem v posmrtno življenje in ne verjamem, da nas duše hodijo obiskovat iz “onostranstva”. Ampak občutek njene bližine je bil premočan, da bi bile samo sanje. Zdaj je vprašanje samo, ali sem sposobna dopustiti možnost, da me je prišla opogumiti za spust po brzicah, ki me čakajo na poti do izpolnitve?

1. zelo nepričakovano, might I add
2. beri: seksualnega
3. s katerimi sem v realnem življenju sicer imela precej površinske odnose v daljni preteklosti
4. alkohola, of course

I need some alone time to figure out what it is I want from myself, from my life… maybe I’ll actually take some steps towards graduating. Or towards sheding some light on the darkness that’s been keeping all my secrets from myself. Maybe I’ll finally look in that mirror and see myself. And maybe this time I won’t run away from me.

Maybe I will catch a glimpse of what could be my sense of purpose. Maybe I’ll even have the courage to pursue it. And maybe when I’m done inventing myself again, I will finally move from this dead spot I’ve been stuck in for the past few years. And then maybe… just maybe, when that new day comes, I’ll be ready… to be seen… to put my strengths and weaknesses out there, to be noticed and appreciated, because come end of day, all I am is imperfection, as unique and worthy as any other…